PRIMER SERMING: »Eklatanten primer kršenja človekovih pravic in zloraba par excellance!«

0
534

Sojenje v zadevi Serming se je včeraj nadaljevalo z zagovorom prvoobtoženega Borisa Popoviča, ki je že uvodoma ponovno zatrdil, da je nedolžen, obtožnico pa označil za čisti konstrukt. Kot je dodal, je še vedno prepričan, da je bila prodaja občinskih zemljišč na Serminu leta 2007 najboljši posel z zemljišči, ki je občini uspel v vsem desetletju.

»Tudi ta kazenski postopek, z izmišljenimi predpostavkami in domnevnimi dejstvi, podobno kot bi otrok sestavljal lego kocke različnih barv, je zgolj še eden od insceniranih sodnih in političnih procesov zoper mene,« so bile besede, s katerimi je Boris Popovič začel svoj tretji, nekoliko obširnejši zagovor, v katerem želi sodnemu senatu podrobno pojasniti politično in zgodovinsko ozadje dolgoletnih sodnih pregonov zoper njega.

Kot je povedal, je sam še vedno trdno prepričan, da je tudi proces v zadevi Serming zgolj posledica tega, da si je v politiko upal vstopiti brez strankarskih oziroma političnih botrov, predvsem pa »posledica epohalnega padca rdeče trdnjave na Obali, ki se je konec leta 2002 zrušila kot hiša iz kart oz. padca zadnjega rdečega fevda, ki so ga vrsto let obvladovale tako imenovane politične in ekonomske elite«.

Dokaz, da je temu res tako so dolgoletna šikarniranja, ustrahovanja ne samo njega samega, temveč tudi bližnjih sodelavcev, podtikanja, obširne policijske in kriminalistične preiskave ter nebulozni sodni procesi, ki se nadaljujejo, pa tudi protipravno odrejeni pripor, v kateremu je Popovič leta 2003 preživel 28 dni, 7 ur in 5 minut – in vse to zgolj zato, ker je na volitvah leta 2002 z njegovo izvolitvijo dodobra premešal štrene dotedanji lokalni politiki in oblastnikom, saj nikoli ni bil, in tako je še danes, del uveljavljene politične nomenklature, temveč zavezan zgolj in samo svojim volivkam in volivcem. Ti so mu po neomajno zaupanje izrazili kar štirikrat zapored, več kot enkrat celo skoraj plebiscitarno.

»Pravzaprav so štrene zamešali volivci in volivke v Kopru. Kajti tedaj je bilo kristalno jasno in pričakovano, da je po treh županih iz vrst tedanje Združene liste socialnih demokratov (nekdanjih komunistov), Aureliju Juriju, Ireni Fister in Dinu Pucerju, napočil čas, da socialne demokrate zamenja župan tedaj druge pozicijske stranke, Liberalne demokracije Slovenije. To naj bi bil Dorijan Maršič. A se že v prvem krogu ni izšlo kot so si želeli tedanji oblastniki. V drugi krog županskih volitev sem se z Dinom Pucerjem prebil Boris Popovič z neodvisno listo Koper je naš, ki je bila prva politično neodvisna lista v Sloveniji,« je pojasnil Popovič.

Boris Popovič: “Koper so res obvladovali ljudje iz časov prejšnjega režima, v občini je bilo vse pod nadzorom. Skupina ozkega kroga ljudi je v svojem interesu obvladovala prav vse segmente družbenopolitičnega delovanja.” Foto: arhiv ekoper.si

Obalno gospodarstvo v rokah treh K-jev in enega Č

Kaj se je v tistem času na političnem in ekonomskem parketu v resnici dogajalo, je Popovič nazorno ponazoril z besedami novinarja Aleksandra Žerdina, ki je v svoji doktorski dizertaciji z naslovom »Vpliv zamenjave politične elite na omrežje ekonomske elite« pod drobnogled vzel vprašanje, kaj se v tako imenovanem omrežju ekonomske elite zgodi, če pride do spremembe politične oblasti. Spraševal se je, kaj se je ob tem kompleksnem prehodu zgodilo v Sloveniji. Je stara politična elita žrtvovala politični monopol, da bi ohranila lastno personalno sestavo,  presajeno v druga družbena polja? So nekdanji člani komunistične elite v svojih rokah obdržali ključne družbene resurse in s tem obdržali vpliv na razvoj družbe? Je personalna sestava nekdanje nomenklature ostala na ključnih družbenih položajih in je zatorej kljub menjavi političnega sistema prišlo do reprodukcije elite? Je človek, ki je elitni položaj zasedal pred letom 1990, leta 1990 pa je bil na elitni položaj izbran na volitvah, torej na nov, neposreden in demokratičen način, pripadnik stare ali nove elite?

Za slovensko gospodarstvo je, kot pravi Žerdin, torej značilna visoka stopnja politiziranosti organov upravljanja. Med člani nadzornih svetov, ki so funkcije opravljali v velikih slovenskih podjetjih med letoma 2000 in 2010 je kar 46 odstotkov takih, katerih strankarske povezave so zelo jasne. Osebe, ki sedijo v nadzornem svetu so nadrejene predsedniku uprave. Ta pa lahko opravlja funkcijo nadzornika v drugi gospodarski družbi. To pomeni, da ima oseba, ki sedi v nadzornem svetu, moč nad predsednikom uprave, saj ga lahko odstavi.

Elito sestavljajo osebe, ki zasedajo ključne položaje in so dobro organizirane.

Te elite so obvladovale tudi tako imenovano »rdečo« Obalo, kot je povedal Popovič, so vse niti vlekle še posebej v Kopru, kjer so gospodarstvo precej let krojili trije K-ji in en Č. »To so Bruno Korelič, Jože Kranjc, Janko Kosmina in Vojko Čok,« je dejal in dodal, da je bil to znameniti četvorček, ki je vodil najpomembnejša gospodarska podjetja na Obali, Luko Koper, Intereuropo, Istrabenz in Banko Koper.

»Koper so res obvladovali ljudje iz časov prejšnjega režima, v občini je bilo vse pod nadzorom. Skupina ozkega kroga ljudi je v svojem interesu obvladovala prav vse segmente družbenopolitičnega delovanja. Ti ljudje še vedno v svojih rokah držijo del gospodarstva, medije, dobršen del tožilstva, pod njihovim direktnim nadzorom je še vedno precej kriminalistov. Po moji izvolitvi so bili prepričani, da ne bom v nobenem primeru mogel in znal voditi občine, da se ne bom znašel, ne bom dosegel konsenza v občinskem svetu,« je še pojasnil Popovič.

Da jim je bil Popovič res trn v peti priča tudi odredba za vse vrste sledenja, prisluškovanj in uporabo drugih sredstev, ki je bila izdana še pred dni pred potrditvijo mojega županskega mandata na občinskem svetu.

Od 47 primerov ostal samo Serming

»In to je bil samo začetek – sodni pregoni so se v vseh nadaljnih letih mojega županovanja. Ugotovimo lahko, da je od leta 2002 do danes zoper mene teklo kar 47 različnih sodnih postopkov, od katerih je bilo 14 primerov razžalitev posameznih fizičnih oseb. Ovajali so me zaradi različnih kaznivih dejanj, največkrat so mi očitali zlorabo položaja oziroma uradnih pravic. Seveda so kazenske ovadbe budno spremljali tudi mediji – le kako bi zamudili sleherno priložnost, da me očrnijo pred javnostjo in me prikažejo kot kriminalca – ki pa nikoli niso omenili, da se je od silnih 47 zadev zgolj v 17-ih sojenje dejansko začelo. Večinoma je šlo za primere razžalitev, 4 postopki pa so taki, v katerih mi dejansko očitajo »zlorabo položaja«. Štiri je bistveno manj od 47, kajne?« je poudaril Popovič, ob tem pa pojasnil, da zadevi »nogomet« in »kapučini« izhajata še iz časov, ko je bil podjetnik – prva se je končala z ustavitvijo postopka, saj mu kaznivega dejanja niso mogli dokazati, »kapučini« oziroma utaja davkov v gostinskih lokalih v lasti njegove družine, pa so se po letih na sodišču končala z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da postopek ustavi, ker očitano dejanje sploh ni bilo kaznivo dejanje.

»Ostaneta nam torej še dve zadevi – ena od teh je zloglasna »plaža«, ki je svojo prvo obravnavo dočakala šele 9 let po dejanskem podpisu »sporne« pogodbe. Kaj so na koprskem sodišču delali dolgih 9 let nikomur ni jasno, je pa jasno, da so v zadnjem letu z dolgim seznamom razpisanih obravnav očitno lovili zadnjo priložnost, da mi dokažejo krivdo. Ali pa so, kar je bolj verjetno, zadevo pospravili v svoje predale in jo tik pred zastaranjem ponovno obudili, zgolj z namenom, da se me kot uspešnega koprskega župana v medijih ponovno očrni in kriminalizira ter se mi v končni fazi tudi onemogoči pravično in pošteno sojenje, v katerem bi lahko dokazal svojo nedolžnost. Preden mi je to uspelo, je zadeva zastarala, vendar ne po moji krivdi,« je še dodal in pojasnil, da je zadnji od sodnih primerov, ki je ostal še odprt prav primer Serming.

Omenjeni projekt in vse z njim povezane težave in zaplete, je Popovič, kot je povedal, podedoval od prejšnjih županov, ki so si tudi prizadevali rešiti odnose s Sermingom, vendar neuspešno. Kot župan se je reševanja te problematike lotil po tem, ko so iz podjetja Serming zagrozili s tožbo za povrnitev vseh nastalih stroškov iz naslova dotedanjih vlaganj.

Popovič je še danes »stoodstotno prepričan«, da je občina tedaj sklenila odličen posel. Dosegli so namreč višjo ceno od vseh prodaj podobnih zemljišč na tistem območju in za 60 odstotkov višjo ceno od referenčne. Projekt bi, če bi ga izpeljali do konca, namreč predstavljal tudi pomemben korak pri gospodarskem razvoju občine. Ker pa do tega ni prišlo, je bila občina strahovito oškodovana, »česar pa sodnica in tožilka, ki imata zagarantirano službo in plačo, pa če kaj naredita ali ne, ne moreta razumeti,« je zaključil Popovič.

Zatožno klop na koprskem sodišču grejejo župan, direktorica in cenilec, medtem ko predstavnikov podjetja Serming, ki naj bi se prav zaradi njihovega »kriminala« okoristil z več milijoni, v postopku ni. Foto: arhiv ekoper.si

Na prvi pogled povsem nedolžna prodaja zemljišča s strani korpske občine pa ima prav tako, kot je pojasnil Popovič, politično konotacijo. Zatožno klop namreč grejejo župan, direktorica in cenilec, medtem ko predstavnikov podjetja Serming, ki naj bi se prav zaradi njihovega »kriminala« okoristil z več milijoni, v postopku ni. Razloge za to Popovič pripisuje prijateljskim oziroma sorodstvenimi vezem s koprskim sodiščem. »Direktor Serminga Aleš Bohinec je namreč brat nekdanjega predsednika Okrožnega sodišča v Kopru in danes višjega sodnika Vitomirja Bohinca,« je pojasnil Popovič in dodal, da slednji še danes obvladuje koprsko sodišče.

»Danes na tem mestu in že vseskozi sem absolutno in stoodstotno prepričan,  da je Mestna občina Koper z družbo Serming in s prodajo nepremičnine na Serminu sklenila več kot odličen posel. Vedeti je namreč treba, da je bila v tistem časovnem obdobju prodajna cena za to konkretno oziroma inkriminirano zemljišče višja od vseh drugih cen za parcele v bližini, ki so jih v tistem času prodajali okoliški prebivalci, in neomajno trdim, da je bila ta prodaja najboljši posel, kar jih je Mestna občina Koper sklenila v celem desetletju. Končna prodajna cena je bila namreč kar za neverjetnih 60 odstotkov višja od referenčne cene za kvadratni meter zemljišča v tej coni. Če tedaj zemljišča ne bi prodali, bi Mestna občina Koper danes razpolagala z mnogo manjšim premoženjem. V primeru razdrtja pogodbe, kar gre razbrati iz prizadevanj tožilstva, bi bila občina strahovito oškodovana, saj bi bila primorana danes plačati bistveno več, kot pa je zemljišče v resnici vredno. Dejstvo je, da je Mestna občina Koper s prodajo pridobila velika likvidnostna sredstva, s katerimi je vsa ta leta lahko gospodarila. Seveda pa pri tem ne gre zanemariti ekonomskih in socialnih učinkov, ki jih bo projekt industrijske cone Sermin, podobno kot jih v manjši meri že obstoječi ekonomsko-poslovni center, prinesel na koncu, seveda ob upoštevanju  plačil komunalnih prispevkov, novih zaposlitev, plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča,  plačila kanalizacije, čiščenja in odlaganja komunalnih odpadkov, pošte in tako naprej,« je glede prodaje nepremičnine na Serminu povedal Popovič.

Obtožnica – čisti politični konstrukt

Po uvodnem delu je Popovič nadaljeval z branjem prve obtožnice, ki jo je oplemenitil z lastnimi komentarji – s tem je hotel novemu sodnemu senatu nazorno prikazati, kako absurdni in mestoma kontradiktorni so očitki tožilke Janje Hvala. Očitki, kot je ta, da naj bi cenilec Rajko Srednik cenitev izdelal po naročilu Borisa Popoviča oz. da naj bi se prvoobtoženi Popovič dogovarjal s Srednikom, kakšna naj bo vrednost kvadratnega metra zemljišča na Serminu. »To je nemogoče, prvič sem ga srečal na sodišču,« je ponovno poudaril Popovič in v dokaz navedel, da je prav Srednik, v nekem kasnejšem sodnem postopku zoper njega, za Nacionalni preiskovalni urad (NPU) preverjal cenitve koprske občine in bil pri tem izredno kritičen. To je po njegovem več kot očiten dokaz, da z njim ni nikoli sodeloval, kaj šele, da bi mu Srednik pomagal pri kaznivem dejanju!

Ob tem je spomnil tudi na dejstvo, da je bil Srednik prvi na seznamu priznanih cenilcev v državi, ki so imeli posebno licenco – teh je bilo nekje okrog 17, in ki jih je občina morala najeti za opravljanje cenitev, medtem ko sta sosednji občini – Izola in Piran za cenitve najemala navadne cenilce, za eno od občin je cenitve opravljal kar eden od zaposlenih, ki je imel licenco.

Da pravila ne veljajo za vse enako priča tudi dejstvo, da so bili tudi v postopku Serming uporabljeni najbolj invazivni ukrepi za pridobivanje dokazov, in sicer hišne preiskave, prisluškovanja in zaseg lastnine (računalnikov, telefonov…). »In to brez prave pravne podlage,« je ob tem dodal Popovič, ki pa imajo po njegovem še nek drug namen. To je pridobivanje dodatnega materiala za nadaljnje sodne pregone in postopke.

Zadnji dokaz tega, da sodišče vedno znova išče izgovor, da bi Popoviča še malo vlačilo po sodnih dvoranah in medijih, sta tudi dve anonimki, ki sta bili v času postopka naslovljeni na sodnico Meri Mikac. Ta ju je vložila v sodni spis, na podlagi napisanega pa uvedla še nov postopek, anonimki pa sta bili poleg tega tudi podlaga za ponovno uvedbo ukrepov prisluškovanja in sledenja. Kot je povedal Popovič, je svojo nalogo dobil tudi Interpol, ki je preverjal, ali se v času bolniške odsotnosti res nahaja v bolnišnici na Hrvaškem in v Srbiji ter dodal »če to ni eklatanten primer kršenja človekovih pravic in zloraba par excellance«.

Po štirih urah je sodnica glavno obravnavo prekinila, prvoobtoženi Popovič bo s svojim zagovorom tako nadaljeval jutri, 24. novembra, ob 9. uri.