KOLUMNA: Kdaj, če ne zdaj?

0
796

Ni treba biti politični analitik za ugotovitev, da je slovenska politika v celoti izgubila zaupanje ljudi. Po nekaterih raziskavah manj kot deset odstotkov ljudi sploh spremlja politiko. Sploh spremlja, kaj šele da bi o njej razmišljali ali aktivno usmerjali dogajanje v naši skupnosti. Popolna politična apatija.

Tudi predsedniške volitve to nedeljo bo določila prav ta apatija. Ugotavljamo lahko, da tudi predsedniške kampanje večina ljudi sploh ne spremlja. Tudi mediji se niso potrudili navdušiti ljudi za soočenja idej in pogledov, temveč so tista redka soočenja pripravili po neki dolgočasni šabloni brez posebej dodane vrednosti. Kot da bi tudi medijem ustrezalo, da ljudje namesto politike spremljajo resničnostne šove, telenovele in tu in tam kakšno kataklizmo, ob kateri se malce zgrozijo, nato pa nadaljujejo svoje mirno življenje.

Pomembno je, da se že to nedeljo začne uvod v spremembe. In prav to je temeljni motiv za kandidaturo Borisa Popoviča.

In kakšne so posledice tega umika ljudi od vsega, kar samo diši po politiki? Posledice so nadaljevanje neučinkovite in brezbarvne politike, ki je za slovenski prostor značilna vse od zaključka vstopanja v evroatlantske integracije, ko smo zaokrožili neko obdobje velikega navdiha in prelomne osamosvojitve države. Če ljudje ne spremljajo politike, je volilni rezultat navadna inercija in ponavljanje vedno istih vzorcev. In vedno iste neučinkovite politike.

Vse kaže, da v nedeljo ne bo preloma, a je kljub temu pomembna priložnost za signal, da so spremembe nujne. Dobre pol leta nas loči od parlamentarnih volitev in nedeljske volitve lahko odprejo vsaj možnost, da bo prihodnje leto drugače. Kdaj, če ne zdaj? Tudi tisti, ki so že obupali nad tem, da sprememb ne bo, lahko naredijo nekaj pomembnega. Lahko se odločijo za protestni glas in slovenski politiki in javnosti dajo jasen signal: čas je za prelom in učinkovito državo.

Najbolj direkten način protesta proti tej medlosti in zatohlosti slovenske države je seveda glas za Borisa Popoviča. Glas zanj je signal slovenski javnosti, da niso vsi obupali in sprejeli inercije politične mlačnosti. Glas zanj je signal, koliko ljudi si vsaj prihodnje leto na parlamentarnih volitvah želi sprememb. Glas zanj je signal, da še niso vsi zaspali, da je še neko upanje za prelom.

Sebastjan Jeretič, avtor kolumne in urednik medijskega portala ekoper.si

Parlamentarne volitve prihodnje leto bodo pomembne prav zato, ker so priložnost za zaključek z neučinkovito politiko. Pa vendar obstaja tveganje, da bo tudi ta priložnost zamujena. Prav zato je pomembno, da se že to nedeljo začne uvod v spremembe. In prav to je temeljni motiv za kandidaturo Borisa Popoviča. Predsedniške volitve to nedeljo so prva priložnost za glasen protest in signal, da je še upanje. Če bomo zamudili to priložnost, zna biti zamujena tudi prihodnje leto.

Prav učinkovitost je po vsej Evropi ključna beseda. Tradicionalna politika je s svojo neživljenjsko birokratsko politiko zadušila političnost ljudi in jim na ta način ugrabila državo kot orodje za urejanje naše medsebojnosti. Država je naša. Vzemimo si jo nazaj. Začnimo že to nedeljo.

Sebastjan Jeretič