KOLUMNA: Transparentnost in mala loža

0
768

Te dni koprske duhove buri boj za malo ložo na vrhu Čevljarske ulice. Pohvalno je, da se je ustanovila civilna iniciativa za skrb za kulturno dediščino in prepričan sem, da bo v prihodnje pomembno prispevala k javni zavesti o pomenu zaščite tistega, kar so nam prepustili predniki. Pa vendar je pomembno, da se take intelektualne civilne iniciative držijo tudi določene intelektualne ravni.

V javnih razpravah se v zadnjih letih namreč prepogosto zateka k enostavnim »psovkam« politike, nacionalne ali lokalne. Med učinkovitimi napadi je obtožba o netransparentnosti. V vsakem primeru pride prav ta oznaka, saj so ljudje zaradi splošnega razočaranja nad vodenjem naše države hitro pripravljeni sprejeti vsako kritiko, ki igra na te uveljavljene besede, s katerimi se krivda za kakršnokoli zadevo prenese na politično vodstvo občine ali države.

Naši možgani namreč stremijo k temu, da okolica potrdi naša obstoječa prepričanja. Ko nekdo pritrdi našim stališčem, se v naših možganih sproži prava dopaminska bomba in v tem seveda uživamo. Ko pa nekaj ruši naša stališča, nas zaboli enako, kot bi nas zabolela fizična klofuta. Ker je javnost večinoma prepričana, da državo vodi nesposobna in pokvarjena politika, takrat, ko nekdo napade politično vodstvo in uporabi te priročne obtožbe, ljudje kar hitro pritrdijo kritiki. Tudi, če je ta povsem neutemeljena.

In kaj civilna iniciativa očita občini? Temeljna točka očitka je, da je občina pred leti prodala objekt na Čevljarski ulici 1 in pripadajočo malo ložo na netransparenten način. In potem so vse nadaljnje kritike seveda učinkovite. Tak uvod namreč takoj doseže pritrditev kritikov občinske oblasti, saj ustreza splošnim prepričanjem. Pa vendar, ali ima civilna iniciativa dejanske argumente za to kritiko? Nima.

Občina je objekt prodala leta 2005 na javni dražbi. Kaj bi lahko bilo bolj transparentno kot to? Prodala ga je, ker objekta in pripadajoče lože ni potrebovala. Enako kot vsako leto proda precej nepremičnin. Takrat ni bilo civilne iniciative ali velikega protesta, ker tudi stroka za ta objekt ni imela posebnega programa, ki bi utemeljeno ustavil prodajo.

Glede na to, da si tožilstvo izmišljuje izgovore, da župana Borisa Popoviča vlači po sodiščih, bi vsekakor takoj skočila na ta primer, če bi res imela kak argument. Pa ni. Ker je javna dražba transparenten način prodaje javnega premoženja in je zato osrednja točka današnjih kritik povsem neutemeljena, seveda pa s tem ustvarja nepotrebne napetosti in blokado v komunikaciji.

Po prodaji so zasebniki objekt prodajali naprej in v nekem momentu je takratni lastnik končal v stečaju, s tem pa tudi objekt z malo ložo. Bolj kot boj za lastništvo (ki je, kar se tiče občine, zaključen pred dvanajstimi leti) je pomemben boj za ustrezen nadzor prenove in rabe kulturne dediščine. In glede tega imajo varuhi dediščine vso moč v svojih rokah, saj bodo prav njihove zahteve pogoj tudi za zasebnega lastnika.

Pohvalno je, da se je sploh našel zasebnik, ki ima resen interes, da ta objekt končno prenovi in da v rabo. Mogoče bi se morali navaditi, da zasebni interes, ko ga ustrezno nadzirajo državni organi zadolženi za varovanje kulturne dediščine, ni nič slabega.

Sebastjan Jeretič