KOLUMNA: Veze in novinarji

0
4474

Ta teden je revija Reporter pisala o družinskih povezavah novinarke Evgenije Carl, ki pomembno vplivajo na večino njenih odmevnih novinarskih dosežkov (če odmislimo branjevke in radič). O tem mnogi govorimo že leta, mnogi iz osebnih izkušenj.

Njen nekdanji mož Boris Kočevar je centralna figura zadnjih desetletij v piranskem občinskem urbanizmu. Sedaj je poročen z Manco Plazar, trenutno formalno vodjo piranskega urbanizma. Odmevne afere so torej vsebinsko direktno prepletene z njima. To je seveda lahko samo naključje.

Kot rečeno imamo nekateri osebne izkušnje z njenim novinarskim pristopom. Ko sem kandidiral na zadnjih županskih volitvah je objavila prispevek z dvema piranskima odvisnikoma, ki sta lagala, da sem jima obljubil denar, če mi nabirata glasove. Ta laž je krožila že cel mesec, a ona je prispevek objavila v petek tik pred volilnim molkom. Kako naj se človek na to odzove?

A to je bila le zadnja osebna izkušnja v nizu mnogih. Vse pa se je začelo pred petnajstimi leti v precej bizarni zgodbi.

Takrat sem bil v Piranu občinski svetnik in član uprave komunale. Piranska civilna iniciativa je tisto zimo zahtevala ureditev šotora pred mestno kavarno za obisk Dedka Mraza. Po strinjanju županje Vojke Štular so pridobili vsa dovoljenja, tudi s strani varuhov kulturne dediščine, saj je bil tlak star deset let … razen soglasij občinskih birokratov, ki niso hoteli upoštevati županjine odločitve, ker njim ta projekt pač ni bil všeč. Ni važno, če so ga zahtevali krajani.

Med njimi se je do konca, do samega dne postavljanja šotora, upiral prav Boris Kočevar. Ko je županja zadnji dan še enkrat ukazala izvedbo projekta, je Kočevar odšel iz pisarne. Čez pol ure je Evgenija Carl klicala, da prihaja po županjino izjavo. Hm.

Da bi županjo obranili pred novinarko, smo se odločili, da ji dam izjavo jaz, ker sem vodil projekt. Ko sem jo poklical, da ji bom dal jaz izjavo, se je s tem strinjala in da je tudi tako prav. Ko pa sem prišel na trg do nje, je bila ravno na telefonu in jasno sem slišal Kočevarjev glas, naj pusti mene in nabije županjo. Nato se je obrnila proti meni in rekla: “Zakaj bi mi pravzaprav dal ti izjavo? Hočem županjo!”

Kako se je končalo? Ko sem ji jasno rekel, da ali moja izjava ali nič, jo je le vzela in pripravila umazan prispevek. Šotor smo postavili in Dedek Mraz je razveselil piranske otroke in navdušeni so bili vsi krajani. Tlak? Nedotaknjen.

V blišču Slovenke leta take osebne izkušnje stežka prepričajo ljudi. Ja ne, ona pa že ne more biti taka. Pa vendar …

Sebastjan Jeretič