Strah in nezavedno

0
877

Generalna skupščina Združenih narodov je leta 2002 tretji četrtek v novembru razglasila za “svetovni dan filozofije”. Obeležuje se ga vsako leto – v Sloveniji od leta 2005 – vsakič pod drugim naslovom. »Neustrašni« slovenski filozofski protagonisti, združeni v Slovensko filozofsko društvo so v sodelovanju z Nacionalno komisijo za UNESCO letošnji svetovni »dan filozofije« namenili STRAHU.

V zadnjem letu, ko so Evropo pa tudi Slovenijo preplavili številni begunci/prebežniki in/oz. migranti, so nekateri skušali strah (pred temi begunci/prebežniki/migranti) označiti kot neupravičen in votel, okrog katerega nič ni. Seveda je šlo večinoma za (leve) anarholiberalne aktiviste. Med avtorji teze o neupravičenem in votlem strahu pa je včasih šlo tudi za (leve) intelektualce, celo eminentne oligarhe slovenske intelektualne scene.

strah
Roman Vodeb: “Bolj gre za to, da filozofija ni – in ne sme biti – ne leva ne desna.” Foto: scpo.si

Letošnji centralni filozofski dogodek bo v štajerski prestolnici, v SNG Maribor. Slovenski (levi) filozofi bi sicer lahko ta svetovni »dan filozofije« koncipirali drugače, torej v drugo ali pa vsaj (številne) drugačne smeri. Ne gre toliko za to, da so »plenarni« predavatelji slabo izbrani, ker (na papirju) niso slabi (dr. Renata Salecl, dr. Peter Klepec, dr. Mirt Komel, dr. Smiljana Gartner). Bolj gre za to, da filozofija ni – in ne sme biti – ne leva ne desna. Tematiziranje strahu pa je očitno – kot se vidi s fotografije napovednika (na fotografiji je obmejna ostra »žica«) – »levomotivirano« in na nek način naperjeno proti (evidentnemu) strahu pred begunci. Levoliberalni intelektualci, vključno z levimi filozofi, že celo leto vztrajno smešijo strah pred begunci (ki je resnično bolj »desen«) in ga tudi enoumno, brez opozicije, plenarno tematizirajo na svetovni dan filozofije. Zoperstavljajo se tudi vladni (Cerarjevi) politiki postavljanja (žičnate) ograje (beri: »tehnične ovire«) na obmejnih področjih (npr. na Kolpi).

Zato da vse te »razprave o strahu« ne bodo minile brez opozicije, sem spisal tale tekst. Spet se bom oprl na Vesno V. Godina (in Slavoja Žižka). Namreč: lanskega novembra (2015) je prav Vesna V. Godina v svoji kolumni (fokuspokus.si) razmišljala takole: »O tretjem razlogu, zaradi katerega se Slovencem zdi, da potrebujejo ograjo, je pisal že Žižek. Ko je razpravljal o značilnem libidinalnem ustroju Slovencev, je pokazal, da gre za ustroj, kjer posamezniku namesto očetovskega Nadjaza – oče je v socializaciji otrok tradicionalno umanjkal! – vlada materinski Nadjaz. Materinski Zakon. Ena od ključnih razlik med očetovskim in materinskim Nadjazom je v tem, s čim en in drugi vladata. Očetovski Nadjaz vlada z vestjo. Materinski Nadjaz vlada s strahom. Slovenci so narod, ki mu vlada strah. Mu je vladal. In mu še vlada. Za ljudi, ki jih vodi strah, pa so ograje nekaj normalnega. … So sinonim varnosti. Zaščitenosti. Reda.«

Tako kot vedno mora najprej nek »subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve«, izreči neko (sveto) resnico, na katero lahko potem »ovce« napletajo svoje zgodbe, svoje simptome. Anarholiberali so takoj zapopadli (svojo) Vesno V. Godina in njeno interpretacijo o tem, kako je slovenski (kroničen) strah pred tujci (begunci, prebežniki, migranti, barbari) nelegitimen. Že lani – pred natanko enim letom – sem v opozicijo njenemu mnenju poudaril, da je »problem Nadjaza (torej (ne)nemoralnega razsojanja in vesti, ki (ne) peče) oče, in to simbolno (ne)kastriran oz. (ne)avtoritativen ojdipski oče (Ne mati!).«

Tradicionalna družina, ki jo Slovenija vendarle še (deloma) premore, ima – oziroma naj bi imela – močnega, avtoritativnega ojdipskega očeta in feminilno oziroma »šibko« ter brezpogojno ljubečo mamo. V taki (tradicionalni) družini se v otroka naseli tradicionalnost, torej zdrava konservativnost (pa tudi nagnjenost k verovanju v Boga – ker močni oče v otroka spontano naseli občutek, da Bog obstaja, ki kot versko čustvo preplavi človekovo duševnost šele v odraslosti). Seveda v tem kontekstu obstajajo pomembne razlike med dečki/sinovi in deklicami/hčerami, torej moškimi in ženskami. Zato moramo reči, da je ojdipski oče nekakšen »lastnik matere« in »malega Ojdipa« celo otroštvo – na krilih kastracijske bojazni – spravlja v nekakšen kroničen obup, ker mu pač preprečuje nebrzdan libidinalen dostop do matere. In ta ojdipalno-kastracijski kontekst se v normalni družini mora zgoditi, in se večinoma tudi zares zgodi. Otrok – bolje rečeno deček –, ki zraste v takem tipu (tradicionalne) družine pričakovano nosi v sebi (latentne) zametke ksenofobije in nacionalizma.

Vodeb
Roman Vodeb: “Množično in dokaj nenadzorovano ter na nek način nedovoljeno (nelegalno/ilegalno) vstopanje v državo naredi v glavi (avtohtonega) moškega, v njegovih nezavedno-simbolnih procesih hudo zbrko.” Foto: PublishWall

In potem ni čudno, da moški čutijo veliko (tudi manifestnega) nelagodja (beri: tesnobe), ko mu begunci vstopajo v »mamo«, torej v državo. Temu tesnobnemu nelagodju bi lahko rekli tudi strah. Svojo simbolno »mamo«, torej državo, bi rad zaščitil, četudi z ograjo, tehnično oviro, policijo, vojsko … Njegovi nezavedni simbolni procesi se mu pač spontano asociativno obudijo, ker si »tujki«, torej tujci (begunci/prebežniki/migranti) na nek način (spet) lastijo njegovo simbolno »mamo«, torej državo … Množično in dokaj nenadzorovano ter na nek način nedovoljeno (nelegalno/ilegalno) vstopanje v državo naredi v glavi (avtohtonega) moškega, v njegovih nezavedno-simbolnih procesih hudo »zbrko«, torej (tesnobno) stisko. Ženske se v kontekstu begunske krize pritožujejo po drugi tesnobni logiki, ki je seveda prav tako kontaminirana z derivati strahu, katerega nezavedno (simbolno, latentno) ozadje je malce drugačno kot pri moških, ima pa prav tako kastracijsko valenco. Moški z močnim moralnim razsojanjem, močnim Nadjazom, bo najprej zaščitil svojo družino – svoje otroke, svojo žen(sk)o – in bo tudi zelo pazljiv do (anarho)liberalnih idej, ki gredo v smer zloglasnih človekovih pravic; tudi do potencialno agresivnih barbarov (torej ljudi brez svoje »mame«/države) bo normalen moški najmanj pazljiv, če že ne kar sovražno nastrojen.

Da ne bi ta elitni »filozofski strah« na svetovni dan filozofije minil čisto brez (zdravo konservativne) opozicije, je v tem tekstu podanega nekaj psihoanalitičnega ozadja upravičenega strahu v času begunske krize. Nenazadnje so se za lansko novo leto v Nemčiji zgodili seksualni izgredi, celo prava posilstva, ki so jih zagrešili neevropski moški, tarče pa so bile Evropejke. In ta(ka) posilstva so bila – gledano s psihoanalitičnega vidika – kar pričakovana; nekateri smo jih nekaj mesecev prej celo napovedovali in s tem dali posredno legitimiteto in moškemu in ženskemu strahu pred (moškimi) begunci/prebežniki/migranti, barbari.

Strah je čustvo, ki se v človeka začne naseljevati že v oralni fazi psihoseksualnega otroka. Ampak šele takrat, ko se dojenček »boji«, da bi izgubil svoj »prvi objekt želje«, torej mamo. Freud je bil prvi, ki je opozoril, da se novorojenček – rekel mu je »nebrzdani uživač«, »polimorfni perverznež« – v enem trenutku zaveda, torej spozna/dojame, da mama, torej njena (dobra) dojka, ni del njega, pač pa (prvi zunanji) »objekt« – v Lacanov(sk)i psihoanalizi bi se reklo »prvi drugi«. Nelagodje (stopnjevano do neugodja in tesnobe), ko je otročiček lačen in išče (dobro) dojko, zagotovo preide v čustvo, ki bi se mu dalo reči »strah«, če tega »vira ugodja« ni. Strah kot čustvena kategorija pridobi svoj pravi status šele sčasoma, takrat, ko je misel postane dovolj »pametna«, ko se lahko strukturira, artikulira, izkristalizira, izoblikuje, definira, ko postane dovolj kompleksna. Rekli bi lahko, da otrok čustva strahu v oralni fazi še ne občuti povsem jasno (artikulirano, izkristalizirano). V analni fazi se strah, v navezavi na t. i. samoohranitveni nagon, kot mu je rekel Freud, že nekoliko bolj artikulira, ampak pravega statusa strahu »analni otrok« nekako (še) ne more imeti razdelanega. Falična faza pa s svojim temeljnim ojdipalnim atributom »kastracijo« otroku dejansko postreže s strahom. S kastracijskim strahom je (kastratibilni) deček zaznamovan na svoj način, (že-kastrirana) deklica pa na svoj način. Koncept strahu je glede na spol (zaradi narave kastracijskega kompleksa) drugače koncipiran. Nekastratibilno deklico je strah, da bi kdo poškodoval njeno telo, ki zanjo pomeni glavni libidinalni adut – po tem ko spozna, da ji (na telesu) manjka kos mesa, en organ, lulček. Deček pa je fatalno zaznamovan z zanj grozljivim spoznanjem: da je kastratibilen, da mu lulčka lahko odrežejo (mogočni kastrator je navadno oče; in prav je tako). Tesnobo in strah bi se v tem psihoseksualnem (libidinalnem) obdobju že dalo počasi razmejiti.

Za razumevanje vseh derivatov strahu, ki jih človek lahko občuti v odraslosti, je vendarle treba poznati vse otrokove »strahove« oziroma čustvovanje, ki se ga da povezati s strahom, nelagodjem/neugodjem in tesnobo. Raznorazne fobije – etiološko gledano – prav tako gravitirajo v otroštvo. Fobije so čustva iz registra strahu, ki niso ravno »normalna« oziroma pričakovana, saj so fobije nek način banalne, celo neupravičene – fobij se otrok na nek način navzame v spletu spodletelih okoliščin v odraščanju. V otroštvu mora iti par stvari precej narobe, da se v človekovem čustvovanju v odraslosti pojavi fobija. Tudi občutki tesnobe (anksioznosti) ali pa napadi panike – oboje gravitira v register strahu – niso ravno normalni, so pa normalen nasledek »napačnega«/»nenormalnega«, torej specifičnega otroštva.

Tudi strah, ki je v teh begunskih časih zagodel Evropi in tudi Sloveniji, ima torej svoje infantilno jedro. Poudariti je treba, da če ljudje v teh časih ne bi občutili določenega strahu (četudi zgolj nelagodja oziroma tesnobe), ne bi bili normalni. Strah je varovalka, je na nek način logičen in pričakovan znak normalne duševnosti in normalnega ga čustvovanja ljudi. Zanikati samim sebi, da nas je strah bližnjevzhodnih in afriških beguncev, je po drugi strani tudi nezrelo. Vsak tovrsten imaginarni strah ima svoje nezavedno oziroma infantilno jedro. Če motrimo strah skoz psihoanalitično prizmo, postane razumevanje strahu – vseh njenih derivatov (vključno s tesnobo, fobijami in paničnimi napadi) – povsem drugačno, bistveno bolj zapleteno in kompleksno. Strah je v resnici zelo zapleteno in kompleksno čustvo. *

roman vodeb

Roman Vodeb

*Kolumne na spletnem mediju ekoper.si izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.