Trda koža za vse?

0
1457

Za politike velja, da morajo imeti trdo kožo. Težko najdemo drug poklic, ki je deležen toliko pljuvanja in kritik. Pogosto lahko vidimo, kako instant politiki, ki so čez noč skočili na oblast, težko trpijo medijsko kritiko. Leta in leta trpljenja žaljivk pa seveda zgradijo trdo kožo in izkušen politik več ne doživlja travm zaradi laži in negativnih oznak, ki se lepijo nanj.

No, tudi številni drugi poklici so na udaru kritike, a gre bolj za neposredno kritiko udeležencev nekega procesa. Precej drugače pa je, ko te trgajo mediji in razgaljajo pred celotno javnostjo. Še posebej, ko mediji o tebi lažejo. In da, mediji zelo pogosto lažejo. Posebej o politikih.

Zadnje čase smo lahko videli, kako hitro počijo živci kakim birokratom, ki jih mediji vzamejo v obdelavo. Pa kakšne travme doživljajo drugi, ki so vajeni, da odločajo o pomembnih zadevah, a daleč od reflektorjev javnosti. Da, trda koža se ne zgradi prek noči. Zato človek potrebuje leta. In kdor tega ni vajen, hitro poči.

Toda vsa ta leta medijskega lomastenja po politiki nisem zasledil enega samega komentarja, v katerem bi se vprašali, kaj vse morajo trpeti politiki in njihove družine. Se je kdo kdaj vprašal, kako je s čustvi in počutjem žene in otrok župana Borisa Popoviča, ki ga mediji že petnajst let demonizirajo, pravosodje pa mrcvari? Ali je kdo od novinarjev kdaj pomislil, kako njihove laži vplivajo na otroke, ki morajo v šoli poslušati svinjarije?

Povsem prav je seveda, da javnost pozorno in kritično spremlja oblast. Pri tem pa je odgovornost medijev izjemna in dolga leta lahko spremljamo, kako nesposobni so držati raven slovenskega novinarstva na stopnji, ki jo pričakujemo od te tako pomembne dejavnosti za moderne demokracije. Najbolj pa bode v oči njihova reakcija, ko kdo kritizira njihovo delo. Takrat skočijo v zrak in zase zahtevajo popolno imuniteto na vsako kritično opazko, ker je to takoj pritisk na medije. Torej bi novinarji radi brez zadržkov in omejitev pljuvali po vseh, ko pa se nekdo loti njih, njihovih družinskih povezav, osebnih grehov… takrat pa zase terjajo poseben status nedotakljivosti.

Vir: Slovenske novice

In ne le kritike, nekateri novinarji niso sposobni sprejeti niti komplimenta. V Slovenskih novicah ste lahko zasledili članek “Župan se je vtaknil v novinarkine joške”. Zgodba se sedaj vleče že nekaj let in je prav bizarna. Med novinarsko inkvizicijo pred koprskim sodiščem na eni od številnih nebuloznih obravnav je župan Boris Popovič odgovarjal na vprašanja in ob tem povsem nedolžno rekel Eugeniji Carl, da je njegova žena pohvalila njene nove prsi. Samo to in čisto nič drugega. In novinarka, ki je sicer zelo pogosto lagala in s svojimi prispevki povzročila ljudem mnogo gorja, te opazke ni sprejela kot na hitro navržen kompliment, temveč kot izjemno travmatično doživetje. Zaradi te opazke je trpela izjemne bolečine in ne le psihične, temveč jo je ta komentar tako zlomil, da je trpela bolečine v križu.

Vir: Facebook

Ali verjamete, da taka izjava lahko zlomi tako trdo in odločno novinarko, ki je za svoje odkrivanje goljufivih branjevk prejela celo naziv Slovenka leta? Ali je res tako krhka, saj je končno v svojih prispevkih prav pasja? Kako to, da jo ni zlomilo pisanje Reporterja, ko je razkril njene družinske povezave z vrhom piranskega urbanizma in namignil, da njeno poročanje dejansko temelji na povsem osebnih interesih, ne pa na interesu informiranja javnosti? Ni se je dotaknila niti vrsta zelo kritičnih opazk s strani koprskega župana, ko pa ji ta podeli kompliment, konča v postelji s hudimi bolečinami in travmami.

Ali se je kak drug medij vprašal, ali je možno, da v tem primeru novinarka laže? Verjetno bi bilo pomembno preveriti, ali niso zdravniški izvidi, ki jih je priložila tožbi, pravzaprav izmišljeni in ponarejeni. Verjetno bi bilo pomembno preveriti, kakšno je ozadje te zgodbe, mogoče celo razčistiti vprašanje, kdo je plačal njeno operacijo prsi, saj je končno pomembna javna uslužbenka in je lahko govora celo o korupciji.

Pa tega ne boste zasledili v medijih, kot ne boste zasledili vprašanja, kako laži o politikih vplivajo na njihove otroke. In še vrste drugih vprašanj, ki kažejo, da smo družba različnih vatlov. Za ene velja, da potrebujejo trdo kožo, ker so pač v politiki. Drugih pa se ne smeš niti dotakniti, kaj šele, da bi bil kritičen do njihovega dela. Se vam zdi to prav?

Sebastjan Jeretič