KOLUMNA: Luka Koper talec sindikalne sabotaže

0
2799

Načeloma sem zelo miren človek in me le malo katera stvar razkuri. No, živce mi denimo para, ko na avtocesti nekdo po levem pasu vozi pod sto kilometrov na uro kot, da je edini na cesti. To so redki trenutki, ko sem res jezen, pa vem, da se nima smisla živcirati zaradi takih bedarij. Na to sem se spomnil te dni ob spremljanju dogajanja v Luki Koper.

Izjava luškega sindikalista, da v podjetju ne poteka bela stavka, temveč le delajo bolj previdno, je dobila ciničen prizvok, ko je situacijo primerjal s tem, da če je po avtocesti varno voziti 130 kilometrov na uro, potem je še bolj varno voziti 80. Pač delajo bolj počasi. Zakaj? Ker lahko.

Tak sistem dela se je v podjetju vzpostavil skozi leta sindikalnega vodenja, ko je namesto kakovostnega managementa in reda dejansko vladal delavski vrh. Današnji protestni shod ni prvi, je le nadaljevanje pritiska in groženj, je nadaljevanje boja za ohranitev sedanjih razmerij moči, v katerih so nekateri delavci privilegirani in prvorazredni na račun drugih. Pri tem mnogi zaposleni govorijo o grožnjah in pritiskih, ki so jih deležni, če niso poslušni in če se ne udeležijo sindikalnih protestov. Strah pred represijo sindikalnih šerifov je tako močan, da si le redko kdo upa to povedati tudi v javnosti.

Ta boj za ohranitev dejanske oblasti v podjetju poteka pod sloganom: Vsi mi smo Mladen. Kaj to pomeni? Da so vsi prvorazredni, da za nikogar od njih ne velja zakonodaja in predpisan red varstva pri delu? Ne bi rekel. Za nekatere v podjetju še kako veljajo pravila in so pod stalnim nadzorom in pritiskom. Za druge pa pravila ne veljajo. Oni so v podjetju vsemogočni in s tem se morajo sprijazniti vse uprave, saj se jim sicer zgodi vožnja 80 kilometrov na uro ali pa protestni shodi.

Ali udeleženci shoda dejansko mislijo, da so tudi oni Mladen? Ali mislijo, da bi tudi njih prejšnja uprava podjetja zaščitila tako kot njega? Ha, če tako mislijo, se presneto motijo. Le redki z delavskega vrha uživajo privilegije in se jih uprava tako boji, da je namesto predpisanih korakov kupila njegov glas v nadzornem svetu. S to njihovo potezo se bo ukvarjala tudi protikorupcijska komisija, saj je prejšnja uprava s tem, ko je namesto ustreznega disciplinskega postopka hotela pomesti zadevo pod preprogo in ga zaščitila z drugih delovnim mestom, storila veliko napako. Pa seveda ta ni bila edina.

Sindikalno vodstvo je v spregi s prejšnjo upravo bilo pri vodenju podjetja v sporu z vsemi možnimi deležniki. Z državo, občino, železnicami, poslovnimi partnerji, najemnimi delavci. Z nikomer od njih se niso bili sposobni konstruktivno pogovarjati. Krožile so številne teorije zarot in med zaposlenimi ter v lokalnem okolju že leta in leta strašijo z grožnjo, da hoče nekdo podjetje prodati tujcem. To je seveda izjemno močna grožnja, ki na noge spravi ne le zaposlene, ampak tudi številne lokalpatriote. Pa je zadnja leta to samo fake news, ki služi za dviganje napetosti in podžiganje čustev, ne da bi kdorkoli v državnem vodstvu res razmišljal o tem, saj se vsi zavedajo, da bi bil to politični samomor.

Nekateri me ob tem sprašujejo tudi, kaj se je zgodilo med županom in sindikati. V državni politiki so bili leta in leta prepričani, da gre pri tem odnosu za tesno zavezništvo in so bili zato zelo presenečeni, ko so sindikalni predstavniki z Mladenom Jovičićem na čelu začeli tako nesramno in pljuvaško napadati župana. Kot je povedal župan, se je prelomilo, ko je zavrnil sodelovanje pri lanskoletnem protestu, saj zanj ni videl razlogov. Tudi takrat je bilo namreč govora o težnjah po prodaji pristanišča tujcem, pa je vsem, ki imajo stik z državno politiko povsem jasno, da so to prazne govorice, ki služijo le za podpihovanje protestov.

Župan Boris Popovič je opisal pogovore, na katerih so ga luški sindikalisti prepričevali, da bi z združenimi močmi nastopili na volitvah. Vrh privilegiranih je za hrbtom drugih delavcev hodil na skrivne sestanke h Gašparju Gašparju Mišiču na koprsko komunalo. Tam so župana prepričevali, naj pozove vse županske kolege, da se jim pridružijo na protestu Vstala Primorska, saj bi tako lahko podpihali čustva in udarno spravili na obrate ljudstvo, s tem pa bi lahko upali na velik uspeh na volitvah. Ko jih je župan zavrnil, so ga prosili, naj jim vsaj uredi srečanja z drugimi župani. Tako je denimo uredil, da so se delavski predstavniki po njegovem klicu dobili z ljubljanskim županom Zoranom Jankovičem in njega prepričevali, naj vstane v obrambo proti prodaji Luke Koper tujcem. Pa vendar so vsi, ki imajo stik z državno politiko v tem videli le prazno hujskaštvo, saj so te grožnje bile povsem izmišljene. Edinega zaveznika so tako na koncu našli v radikalni Levici in od tedaj naprej so postali do župana sovražni in žaljivi.

Do kdaj bo Luka Koper talec sabotaž sindikalnega vrha? Dokler se ne bo razčistilo takih primerov, kot je tragična nesreča, ki jo je povzročil Mladen Jovičić. Dokler se v podjetju ne bo vzpostavil red,ki bo veljal za vse, brez privilegiranih šerifov, ki se ne zmenijo za nič. Dokler tudi splošna javnost ne bo dobila informacij, kaj se v podjetju dejansko dogaja, namesto da ji zaslepljeni lokalni novinarji prikazujejo splošno ljudsko vstajo. Zato je pomembno pisati in govoriti o stanju v pristanišču. Zato je pomembno, da se vse več zaposlenih javlja in piše o grožnjah in represiji ter tudi o vseh svinjarijah, ki se dogajajo. To bo osvobodilo talca iz primeža peščice. In čas je za to.