Sinoči so v koprskem gledališču že devetič zapored podelili nagrado treh primorskih gledališč, kot priznanje posameznikom, ki so zaznamovali in pospešili rast in razvoj gledališke umetnosti na tem območju. Letos je nagrado Tantadruj za igralski dosežek prejela Helena Peršuh, nagrado za predstavo v celoti Kraljica mati v koprodukciji Gledališča Koper in Mestnega gledališča Ptuj, medtem ko je šla nagrada za življenjsko delo v roke režiserki in direktorici koprskega gledališča Katji Pegan.
Nagrado, poimenovano po knjižnem junaku Cirila Kosmača, so tri primorska gledališča – Gledališče Koper, Slovensko stalno gledališče iz Trsta in SNG Nova Gorica – ustanovila, da vsakoletno počastijo svoje gledališke ustvarjalce, katerih delo je omogočilo, pospešilo in zaznamovalo umetniško rast in razvoj gledališke dejavnosti na celotnem območju.
Helena Peršuh je nagrado za igralski dosežek prejela za igro v monodrami Človeški glas Jeana Cocteauja v izvedbi SNG Nova Gorica, ki odzvanja kot subtilna psihološka refleksija o izgubi, koncu ljubezenskega razmerja, upanju in zlomu. »Helena Peršuh je te izostrene lege suvereno obvladala s tankočutno interpretacijo vse do točke, ko deziluzija napolni prostor in se v čustvenem zaledju pokaže nemoč,« so zapisali v utemeljitvi nagrade. Ob tem so dodali, da je Peršuhova samost v sodobnem času zarisala mestoma pridušeno in z introspektivno grenkobo, ki pa nikoli ne podleže temini, saj pušča perspektivo kljubovanja in novega začetka. »Igra Helene Peršuh je v Človeškem glasu tiha in uravnotežena, s tem pa nas artikulirano in jasno sooča z izgubami in njihovimi posledicami.«
Žirija v sestavi Marij Čuk, Vojko Belšak in Matej Bogataj je soglašala tudi o tem, da nagrado za predstavo v celoti letos podeli Kraljici mati v koprodukciji Gledališča Koper in Mestnega gledališča Ptuj.
Kot so zapisali, je režiser, scenograf in koreograf uprizoritve Damir Zlatar Frey surovo in do vpletenih neizprosno predlogo Manlia Santanellija o spopadu matere in sina, ki se strt od življenjskih neuspehov in po zavoženi poklicni karieri vrne k njej, postavil v stisnjen in klavstrofobičen odrski prostor. Ta s svojo temačnostjo in spodmikajočo se podlago iz sipkega črnega peska še poudarja brezizhodnost njunega odnosa in zahteva drugačno gibanje obeh protagonistov.
»Hkrati uprizoritev tudi vizualno presekajo močni kontrasti in jo podčrtujejo projicirane razpoke. Na tem prizorišču se nato odvije zaostrena drama med materjo in sinom, ki jo izbrušeno in intenzivno preigrata Nataša Barbara Gračner in Aleš Valič. Ona je vzvišena in posedovalna, zazrta v preteklost in lastno zlagano veličino. Igralka ji ob prežeči hudobnosti da tudi pridih bolečine in strahu pred lastno vse bolj neizbežno končnostjo, kar njeno vlogo obarva s tragičnostjo. Aleš Valič v vlogi sina, je v podrejenem položaju, tudi telesno pokrčen, vrača ji po najboljših močeh iz te obrambne drže, rezultat pa je silovita, v izraznih sredstvih premišljena, do roba napeta in intenzivna uprizoritev,« so še zapisali.
Nagrajenko za življenjsko delo je letos izbrala žirija v sestavi Teja Glažar, Meta Hočevar in Igor Pison. Ta je bila enotna, da si jo za zasluge za ustanovitev Gledališča Koper in z njim vnovično profesionalizacijo gledališča na Obali, za režisersko delo in za pedagoško delo z mladimi gledališčniki v okviru Gledališkega treninga zasluži direktorica in umetniška vodja Gledališča Koper Katja Pegan.
Za življenjsko delo so nagrado doslej prejeli Bine Matoh, Miranda Caharija, Boris Cavazza, Teja Glažar, Anton Petje, Zdenka Lovec, Stane Leban in Mario Uršič.
