KOLUMNA: Ko so veliki užaljeni

0
1286

Nekoč je bilo vse lepše. Ali pa je tako vsaj v naših spominih. Bilo je služb in stanovanj, kolikor smo jih potrebovali, bili smo pomemben mednarodni faktor, bilo je… No, ni pa bilo kavbojk (še dobro, da smo zraven Trsta) in drugih dobrin, ni bilo svobode, ni bilo… A spomini na vse temne strani preteklega sistema zbledijo ob vse večji nostalgiji in čaščenju preteklosti.

Tudi pri nas v Slovenski Istri se vse bolj pogosto ljudje spominjajo vseh nekdanjih fabrik in močnega gospodarstva, ki je v tranziciji skopnelo. In ko se spominjaš tistih časov, je hitro govora tudi o velikih direktorjih. Eden teh velikih je tudi dolgoletni direktor Luke Koper Bruno Korelič, ki je imel nedavno intervju v časniku Delo s pripisom »legenda Luke Koper«.

Splošna javnost namreč ne pozna vseh ozadij in pritiskov, ki jih je izvajal na politiko, da bi tudi po njegovem odhodu z vodstva Luke Koper tam sedel njegov človek in nadaljeval po poti, ki jo je on zastavil.

In Korelič je nedvomno legenda, ki je vodil ekipo pogumnih in vztrajnih lokalnih strokovnjakov, ki so navkljub partijskemu nasprotovanju centrale razvili eno pomembnejših strateških točk slovenskega gospodarstva. In seveda je prav, da v tako pomembnih trenutkih za Luko Koper osrednji slovenski časnik posveti tako lep intervju prav njemu. Res je, da je bil tudi Korelič politično postavljen in imel ves čas svoje kariere popolno podporo komunističnih omrežij. Res je, da je prav on postavil poslovne mehanizme, ki omogočajo zlorabo najemnih delavcev in druge malverzacije pri poslovanju Luke Koper. Res je, da je igral ključno vlogo pri prodaji naše Banke Koper Italijanom. Res je, da je naredil nekaj milijonov škode z izletom na tržaški pomol. A če povlečemo črto, je plusov več kot minusov.

Res je, da je prav on postavil poslovne mehanizme, ki omogočajo zlorabo najemnih delavcev in druge malverzacije pri poslovanju Luke Koper.

Nekaj točk v omenjenem intervjuju pa kaže na neko užaljenost. Potoži, da ga od leta 2005 nihče od novih direktorjev ni povabil na kavo in vprašal za kak nasvet. Seveda izkoristi priložnost, da malo popljuva koprsko občino in župana, ki ga očitno sovraži. Splošna javnost bo seveda verjela legendi in s takimi potezami stare veličine vplivajo na javno mnenje. Splošna javnost namreč ne pozna vseh ozadij in pritiskov, ki jih je izvajal na politiko, da bi tudi po njegovem odhodu z vodstva Luke Koper tam sedel njegov človek in nadaljeval po poti, ki jo je on zastavil.

Malce zlobno zveni očitek, da je nelogično, da Koper porablja luški denar za lepotičenje ulic. Občina seveda skrbi za urejenost kraja, ki je prav zato zaslovel kot najbolj razvijajoče se mesto. Skrbi pa tudi za številne druge reči, zaradi šibkega gospodarstva seveda tudi za socialne programe, pa šolstvo, šport, infrastrukturo… No, a pustimo to zlobno bodico. Bolj bode v oči laž, da občina ne da soglasja za podaljšanje prvega pomola, ker je nova uprava odpovedala sponzorstvo nogometnemu klubu. To pa ni več politična zlobna bodica, temveč nesramna laž.

Sebastjan Jeretič, avtor kolumne in odgovorni urednik ekoper.si

Povsem jasno so bili predstavljeni razlogi in zahteve za spremembo načrtov podaljšanja, ki bi vključeval tudi bolj ekološke rešitve, ki bi bile sprejemljive za najbližje stanovalce. In jasno je bilo rečeno, da občina seveda podpira razvoj pristanišča in tudi podaljšanje prvega pomola, a naj pri tem upoštevajo lokalno prebivalstvo. Še bolj jasno je bila izpostavljena osnovna zahteva, ki je temeljni pogoj za sožitje pristanišča in mesta: umik pretovora iz nultega pomola in ureditev modernega potniškega terminala, ki bo omogočil naslednji korak v razvoju te ključne panoge za mestni turizem in trgovine.

In zakaj sem tako oster, da to opazko imenujem za nesramno laž. Ker to ni izrekel kdorkoli, temveč legenda Luke Koper, ki so mu vsi ti detajli še kako znani. Razumem osebno in politično sovraštvo, razumem bodice. A tudi legendam je treba jasno povedati, ko pretiravajo.

Sebastjan Jeretič