KOLUMNA: Čakanje na odločitev o drugem tiru

0
1090

Saga o drugem tiru se nikakor ne zaključi. Čeprav vlada nadaljuje z aktivnostmi, projekt visi v zraku do dokončne odločitve o tem, ali je bil referendum, na katerem smo potrdili zakonsko rešitev, veljaven ali ga bomo morali ponoviti. Odločitev Ustavnega sodišča še vedno pušča odprti obe možnosti in pred Vrhovnim sodiščem je kar težka naloga. V vsakem primeru bo ena stran razburjena in pričakujemo lahko še vsaj nekaj epizod te sage.

Spomnimo, končna potrditev ali zavrnitev  referendumskega izida je sedaj v rokah Vrhovnega sodišča. Vmesni korak pri njihovem odločanju je bila ustavna presoja dveh zakonov, ki določata izvedbo referenduma in referendumske kampanje. Ustavno sodišče je pri obeh zakonih ugotovilo neskladnost z ustavo. Pri enem gre predvsem za vprašanje parametrov in procedur zagotavljanja pravnega varstva, kar za širšo javnost ni tako zanimivo. Za konkreten primer pa je precej bolj relevantna druga odločitev, ki vladi nalaga povsem drugačno vlogo v referendumski kampanji.

Na prvi pogled je bila odločitev malce bizarna, a le zato, ker so jo mediji zelo površno predstavili. Vprašanje je namreč bilo, ali in kako lahko vlada vodi kampanjo za svoj zakon in ali jo lahko financira iz proračuna. Na prvi pogled je kazalo kot, da bi vladi bilo prepovedano voditi kampanjo oziroma kot da bi ji bilo naloženo voditi hkrati kampanjo za in proti svojemu zakonu. Toda odločitev Ustavnega sodišča ni tako banalna in temelji na dobrih argumentih, ki jih lahko preberete TUKAJ.

Jeretič: “Končna potrditev ali zavrnitev  referendumskega izida je sedaj v rokah Vrhovnega sodišča.” Foto: arhiv ekoper.si

Ustavno sodišče ugotavlja, da ima vlada precej širšo odgovornost do javnosti, kot kakšni drugi udeleženci političnih kampanj. Bistven element demokratičnega odločanja na referendumu je namreč ustrezna informiranost javnosti. Pri tam pa mora javnost biti seznanjena tako z argumenti v prid nekemu zakonu, kot tudi z argumenti proti njemu. Kot je zapisano v odločbi Ustavnega sodišča:

Ta pravica po vsebini vključuje možnost volivcev, da svoje mnenje ali politično voljo o določenih vprašanjih, ki so predmet referenduma, oblikujejo svobodno, torej na podlagi lastnih prepričanj, dojemanja oziroma razumevanja vsebine, ki je predmet referenduma. Bistvena za uresničevanje pravice do svobodnega glasovanja je obveščenost (informiranost), torej seznanjenost z vsemi podatki, vsebinami, okoliščinami in razlogi, ki so lahko pomembni za oblikovanje lastne svobodne volje. Pri referendumskem odločanju, pri katerem glasujejo za uveljavitev zakona, ki ga je zakonodajalec že sprejel, oziroma proti njegovi uveljavitvi, morajo biti volivci seznanjeni z argumenti obeh strani, tako tistih, ki zakon podpirajo, kot tistih, ki mu nasprotujejo. Zlasti pri zakonodajnem referendumu, pri katerem se odloča za predlog ali proti njemu, je ključno, da so informacije volivcem podane stvarno, celovito in transparentno.

Za obveščenost javnosti pa je seveda ključna prav referendumska kampanja, v kateri se udeleženci trudijo javnost prepričati v svoj prav. Pa vendar ima vlada, ki vodi državo, precej večjo odgovornost, kot recimo kak posameznik, organizacija ali politična stranka. Zato ji Ustavno sodišče nalaga drugačen okvir vodenja kampanje, kot si ga lahko privoščijo drugi.

Vlada je upravičena, da zakon, ki ga je Državni zbor sprejel, v javni razpravi zagovarja, da predstavi svoja stališča, vključno s tem, da predstavi po njenem mnenju negativne posledice neuveljavitve zakona. Vlada ima lahko celo dolžnost, da javnost seznanja z vsemi informacijami, ki so potrebne za oblikovanje politične volje posameznega volivca. To dolžnost lahko Vlada izvršuje tudi v času referendumske kampanje. Vendar pri tem delovanju ne sme oteževati ali ovirati svobode oblikovanja stališč v referendumskem postopku. Informacije mora podajati na pošten in zadržan način, pri čemer mora podajati tako informacije v prid zakonu kot tiste, ki mu nasprotujejo. Lahko pa izrazi svoje stališče o njih. Njeno informiranje mora biti torej stvarno, celovito in transparentno.

Torej Ustavno sodišče ni vladi prepovedalo voditi kampanje ali ji vsililo hkratnega vodenja kampanje in protikampanje, kot bi lahko razumeli po banalnem poročanju medijev. Določilo ji je odgovornost, ki bi sicer morala veljati za celotno politiko ves čas. Določilo ji je nalogo, da v svojem komuniciranju družbeno relevantnih tem to opravlja stvarno, celovito in transparentno. Če poenostavim, namesto populističnega in senzacionalističnega komuniciranja, ki prevladuje v svetovni politiki zadnja desetletja, bi morala politika k svoji vlogi pristopiti precej bolj resno in odgovorno.

Ali je vlada tako nastopala? Kdo to lahko objektivno presodi? Težko vprašanje.

Vsekakor so moderne kampanje v veliki meri odvisne tudi od medijev, ki niso na visoki intelektualni ravni in niso sposobni javnosti predstavljati informacij na stvaren, celovit in transparenten način. In odvisne so od drugih udeležencev, ki v svojih kampanjah lahko govorijo tudi o zadevah, ki s samim predmetom odločanja nimajo povsem nobene zveze. Sam menim, da se je vlada predvsem prilagodila toku kampanje, kot so ga določili mediji in opozicija. Pa vendar v sami kampanji nisem zasledil zavajanj in nestvarnosti. A o tem bodo sedaj morali presoditi na Vrhovnem sodišču.

Jeretič: “Ali je mogoče ugotoviti, da bi drugačno vodenje kampanje, v katero je vlada vložila nekaj manj kot sto tisoč evrov, pripeljalo do zavrnitve zakona? Kot strokovnjak za politične kampanje z vso mojo kredibilnostjo trdim, da ne. ” Foto: arhiv ekoper.si

Ustavno sodišče je namreč postavilo samo okvir za konkretno odločitev o referendumu o drugem tiru. In ta okvir je dokaj širok. Končna odločitev Vrhovnega sodišča bo namreč morala sloneti na nekaj korakih. Najprej na ugotovitvi, ali je v kampanji prišlo do nepravilnosti. V tem primeru zna presoditi, da vlada (tudi zato, ker ni poznala zgoraj določenih pravil njenega vodenja kampanje) ni predstavila argumentov proti zakonu, ki ga je zagovarjala. Pa vendar to samo po sebi še ne bo razlog za razveljavitev rezultata referenduma. Temveč mora sodišče nato v naslednjem koraku ugotoviti še, ali so te nepravilnosti vplivale na rezultat in bi ta lahko bil drugačen, če teh nepravilnosti ne bi bilo. To pa bo precej težja naloga.

Spomnimo, na referendumu je veljavno glasovnico oddalo 349.473 volilk in volilcev od skupaj 1.713.532 volilnih upravičencev. Za zakon je glasovalo 186.877, proti njemu pa 162.596. Torej je bil zakon na referendumu potrjen. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi bil rezultat drugačen? Najprej bi moralo proti zakonu glasovati več ljudi, kot zanj. A to še ni dovolj. Da bi bil zakon zavrnjen bi moralo namreč proti zakonu glasovati kar 20 odstotkov vseh volilnih upravičencev. Torej bi moralo proti zakonu glasovati najmanj 342.706 volilk in volilcev. To pa je kar dvakrat več, kot jih je dejansko glasovalo proti zakonu. To je skoraj toliko, kot se jih je skupaj sploh udeležilo referenduma.

Ali je mogoče ugotoviti, da bi drugačno vodenje kampanje, v katero je vlada vložila nekaj manj kot sto tisoč evrov, pripeljalo do zavrnitve zakona? Kot strokovnjak za politične kampanje z vso mojo kredibilnostjo trdim, da ne. Najprej zaradi dejstva, da ljudje zadnja leta večinoma ne spremljajo kampanj in tudi vladna propaganda je bila tako skromna, da ni imela bistvenega vpliva na rezultat. Precej bolj so vplivala soočenja in medijsko poročanje, torej aktivnosti, ki niso bile sporno financirane.

In drugič zato, ker je bil razkorak med doseženimi glasovi opozicije in kvorumom, ki bi ga morali doseči za zavrnitev zakona, tako velik, da ga ne bi preskočila niti nekajkrat bogatejša kampanja. Zato ob vsem navedenem pričakujem, da bo Vrhovno sodišče le potrdilo rezultate referenduma in da se bodo aktivnosti lahko nadaljevale. Ovir do končne realizacije projekta bo še toliko, da bi bilo pomembno pospešiti vsaj pravno formalne pogoje za naslednje korake. Vsekakor pa saga o drugem tiru še zdaleč ni končana.

Sebastjan Jeretič