KOLUMNA: Nogometna mandarina

0
5281

Župan Boris Popovič ima rad metafore in je nedavno prišel do nove, ki opisuje razvpitega Milana Mandarića, ki je s svojimi potezami potopil že kar nekaj nogometnih klubov, na žalost tudi našega, koprskega. »Če imamo izraze za škodljivce, denimo palmov vrtač, koloradski hrošč in podobno, bi bilo prav, da bi njega imenovali nogometna mandarina,« je dejal. »Serijski uničevalec nogometnih klubov se sedaj sooča z novim izzivom, komu podtakniti Olimpijo.«

Informacije iz mednarodnih krogov namreč kažejo, da se je Olimpije že naveličal, saj išče investitorja, ki bi mu prodal klub. Na mednarodnem trgu jih išče tudi zato, ker je prejšnji predsednik kluba Izet Rastoder jasno zavrnil njegovo prošnjo, naj ponovno prevzame klub. Rastoder je dejal, da ne bo Moira Orfei slovenskega nogometa in noče prevzeti zelenega cirkusa, ki ga je Mandarić naredil v Olimpiji. Klub je do vratu zadolžen, brez sponzorjev, brez ustreznega strokovnega kadra, ki bi omogočil uspehe na evropskih zelenicah, poleg tega pa ima vrsto predrago plačanih igralcev, ki pa niso na dovolj visoki ravni niti za zmago v domačem prvenstvu, kaj šele, da bi lahko upali na rezultate v evropskih pokalih.

Jeretič: “Ko je Mandarić prevzel ljubljansko Olimpijo, so mnogi opozarjali tako zainteresirane v samem klubu, kot tudi splošno javnost, naj se ga pazijo, saj je še povsod za seboj pustil pogorišče.” Foto: arhiv ekoper.si

Istočasno informacije kažejo, da išče sredstva za novo investicijo v angleški nogomet, kjer bi po nekaj letih pavze ponovil vajo. Nogometni klubi so zanj namreč njiva, ki jo požigalniško izpleni in gre naprej. Poznavalci pravijo, da zna odlično poiskati klub, ki ga z manjšim vložkom iz tretje angleške lige spravi v drugo, da bi ga nato prodal naivnim kitajskim investitorjem, ki se že vidijo v evropskem vrhu. Seveda pa tega ne more početi iz sezone v sezono, temveč mora med enim in drugim izletom narediti nekaj let pavze. In v tem vmesnem času so njegove metode oplazile Slovenijo.

Ko je Mandarić prevzel ljubljansko Olimpijo, so mnogi opozarjali tako zainteresirane v samem klubu, kot tudi splošno javnost, naj se ga pazijo, saj je še povsod za seboj pustil pogorišče. Seveda je največ opozoril prihajalo iz Kopra, kjer so njegove prevare na koncu klub po nekaj letih trpljenja pahnile v zadnjo ligo. Opozorila, da prihaja v klub z lažmi o sponzorjih, nato pa denar kanalizira na svoje podjetje in ga po kapljicah nakazuje klubu, a ne kot sponzorstva, temveč kot posojila, so bila takrat prezrta. Tudi pozivi novinarjem, naj vsaj po googlu preverijo, kaj vse je doslej počel v nogometnem svetu, jih niso zganili. Kako se je to lahko zgodilo, kako je možno, da je ob vseh opozorilih in dokazih imel tako močno podporo medijev? Predolgo je namreč trajalo, da so vsaj nekateri novinarji sedaj spregledali njegov način delovanja in začeli brskati po njegovih zgodbah.

Nogometni klubi so zanj namreč njiva, ki jo požigalniško izpleni in gre naprej.

Jeretič: “Vsa opozorila iz Kopra, še posebej opozorila župana Borisa Popoviča, ki je imel z razvpitim poslovnežem največ izkušenj, ko je poskusil rešiti, kar se rešiti da, vsa opozorila so bila dojeta kot laži in podtikanja tako velikemu gospodu.” Foto: arhiv ekoper.si

To je odličen primer naivnosti slovenskih medijev in javnosti. Dovolj je obleka, kravata in nekaj uglajenih sporočil, pa novinarji javnost prepričajo, da je Slovenijo doletela neizmerna sreča, da se tako velik gospod odločil na vstop v naš nogomet. Vsa opozorila iz Kopra, še posebej opozorila župana Borisa Popoviča, ki je imel z razvpitim poslovnežem največ izkušenj, ko je poskusil rešiti, kar se rešiti da, vsa opozorila so bila dojeta kot laži in podtikanja tako velikemu gospodu. Tudi kupi papirjev, ki so dokazovali njegove prijeme v koprskem klubu, so končali v smeteh. Do nedavnega.

Zadnje mesece so se tudi v Ljubljani začeli spraševati, ali je s klubom res vse v redu. Počasi so začeli spraševati, kaj smo jim že pred časom govorili, ker so pozabili. Počasi se je dvom razširil tudi med navijači, ki so bili najbolj goreči zavezniki in verniki vanj. Počasi, počasi, se sedaj tisti, ki so mu omogočili fasado uglednosti sprašujejo, ali so res povsem napačno ocenili gospoda, ki jim je prodajal pravljice. No, bolje pozno kot nikdar, a vsekakor je to primer, ki kaže, kako enostavno je prek naivnih novinarjev zavesti naivno javnost.

Sebastjan Jeretič