KOLUMNA: Razvoj po delavsko

0
1569

Delavske vstaje so zanimiv fenomen, predvsem z vidika socialne psihologije, ki preučuje dinamiko razmišljanja, odločanja in vedenja, ko se posamezniki zlijejo v skupino. Takrat se izklopijo novi možgani in racionalnost, prevladajo pa čustva in temeljni preživitveni mehanizmi.

Zanimiv primer takega dogajanja je tudi aktualna vstaja zaposlenih v Luki Koper. Moč in spretnost njihovega sindikalnega boja jim je skozi leta zagotovila izjemen standard delavskih pravic, ki vsekakor presega stanje v drugih slovenskih podjetjih (pa pustimo dejstvo, da je blaginja zaposlenih grajena na brutalnem izkoriščanju prekerne najemne sile, ker je to ločena tema). Ti dosežki seveda zaslužijo aplavz in razumljiv je tudi njihov boj za ohranitev vseh privilegijev. Obramba priborjenega je vsekakor izvrstno lepilo te skupinske dinamike, ki zaposlene tako pogosto vodi v vstaje.

Vendar ima zgodba te vstaje še nekaj poglavij. Njihov bojni vzklik je: “Luka je naša!” Ne od države, ne lokalne skupnosti, ne prekernih delavcev… samo od redno zaposlenih. To je eno od poglavij zgodbe, v kateri so novi možgani in razum izklopljeni, čustva pa polno vladajo. Vsekakor je sindikalnemu vodstvu uspelo zliti zaposlene v mobilizirano množico. In to je seveda povsem življenjsko. Kaj pa je bolj človeškega od boja za obrambo svoje blaginje?

Jeretič: “Vsekakor je sindikalnemu vodstvu uspelo zliti zaposlene v mobilizirano množico. In to je seveda povsem življenjsko. Kaj pa je bolj človeškega od boja za obrambo svoje blaginje?” Foto: arhiv ekoper.si

Na valovih sindikalnih uspehov pa se sedaj delavci postavljajo tudi v vlogo tistega, ki odloča o prihodnjem razvoju podjetja. No, to poglavje zgodbe pa seveda odpira vrsto vprašanj. Prvo je seveda, ali so sedanji zaposleni v Luki Koper sploh sposobni te vloge? Pa ne mislim samo v trenutkih vstaje, ko prevladujejo čustva, temveč tudi v mirnodobnem obdobju, ko je prostor tudi za nove možgane in razum. Ko jih preplavijo čustva, je seveda razumljivo, da obstaja le danes, tukaj in sedaj. Da v tistih trenutkih niso sposobni pogledati za nekaj let naprej.

A ko so čustva pomirjena, nastopi čas za razmislek o tem, kako zagotoviti trajnost blaginje. Ne le trenutni rezultati, ki so res dobri, temveč rezultati skozi prihodnja desetletja. Če podjetja, kot je Luka Koper, ne vlagajo v razvoj, nastopi trenutek zloma, posebej v tako dinamični panogi, kot je logistika. In sedanja uprava, ki jo zaposleni obožujejo in branijo, je zaustavila razvoj podjetja. Nekatere razvojne projekte je zaustavila kar sama, ker so se ji zdeli prazen strošek. Ključne razvojne investicije pa so zaustavljene zaradi komunikacijske nesposobnosti te uprave. In dejstvo je, da je mandat te uprave razvojno povsem prazen.

In kako se uprava odziva na svojo komunikacijsko nesposobnost? Tako da krivdo vali na vse druge. Kriva je država, Mestna občina Koper… Nikakor pa niso krivi oni.

Jeretič: “Da, socialna psihologija pravilno ugotavlja, da v takih primerih masovne psihologije vladata čustva ter reptilni možgani, medtem ko je razum izklopljen. A težava v primeru Luke Koper  je v tem, da je razum izklopljen tudi, ko je mir.” Foto: arhiv ekoper.si

V zgoraj opisani psihološki dinamiki skupinskega zlitja so teorije zarote seveda izvrstno orodje dodatnega lepila gruče, ki svojemu vodstvu je iz roke. Seveda ne more biti kriva uprava, saj je njihova. Krivi so drugi, ker upravi ne dovolijo prostih rok za njihove načrte.

Za to, da se vsa ta leta ni zgradil nov vhod v Luko Koper, ni kriva uprava, ki noče plačati najemnine za občinsko zemljišče. Kriva je občina, ker tega zemljišča noče dati brezplačno. Za to, da se je ustavil projekt podaljšanja prvega pomola, ni kriva uprava, ki se ji ne zdi smiselna elektrifikacija in poleg tega zavrača umik pretovora z nultega pomola ter izgradnjo sodobnega potniškega terminala. Kriva je občina, ker zahteva moderne standarde za sobivanje pristanišča in mesta. In delavci seveda sledijo svojim vodjem ter svoje sovraštvo usmerjajo na državo in Mestno občino Koper. Razumljivo, življenjsko, človeško.

Zato je bil na včerajšnji delavski vstaji še najbolj bizaren trenutek izjemnega aplavza za ankaranskega župana Gregorja Strmčnika.

V svojem govoru je namreč jasno povedal, da bo občina Ankaran nasprotovala izvedbi državnega prostorskega načrta, ki določa prihodnji razvoj Luke Koper. Prav tistega načrta, ki so ga sindikalne vodje sedaj postavili v središče svojega boja. Ankaranski župan je dal jasno vedeti, da so proti izgradnji tretjega pomola in drugih elementov tega načrta. Poleg tega se je postavil tudi proti pretovoru premoga in železove rude. Luka Koper že desetletja razlaga, da je ta segment poslovanja ključen in da se mu nikakor ne more odpovedati. In tako naprej.

No, župan Gregorju Strmčnik si seveda zasluži pohvalo. Saj je povedal samo tisto, kar je govoril vsa leta in na čemer je temeljil tudi svojo volilno kampanjo. In zagotovo je pohvalno, da je tudi zaposlenim v Luki Koper nalil čistega vina in jasno povedal, da še vedno vztraja pri svojem programu. Zanimiva pa je reakcija zaposlenih, ki so mu podelili huronski aplavz.

Čakaj malo. Ko se država in Mestna občina Koper borijo za prihodnji razvoj Luke Koper, jih zaposleni gledajo kot sovražnike, ker se njihova uprava pač ne pogovarja z njimi. Ko država in Mestna občina Koper navkljub komunikacijski nesposobnosti uprave Luke Koper same izvajajo razvojne aktivnosti, da ta mandat ne bi bil povsem izgubljen, jim delavci namenijo žvižge in žaljivke. Ko pa župan druge občine, ki bo igral ključno vlogo pri nadaljnjem razvoju pristanišča, jasno pove, da bo zaustavil glavne načrtovane razvojne investicije in zahteval povsem drugačen prostorski načrt (kar pomeni slabo desetletje razvojne stagnacije), pa mu delavci namenijo huronski aplavz.

Da, socialna psihologija pravilno ugotavlja, da v takih primerih masovne psihologije vladata čustva ter reptilni možgani, medtem ko je razum izklopljen. A težava v primeru Luke Koper  je v tem, da je razum izklopljen tudi, ko je mir. In ne, zaposleni niso sposobni biti nosilci razvoja tega podjetja. Ob vseh pohvalah za sindikalne uspehe in zavidljiv standard delavskih pravic, ki bi jih seveda zaslužili prav vsi zaposleni v slovenskih podjetjih, je kljub vsemu na mestu ugotovitev, da ima tudi samoupravljanje neke meje. In da tisti, ki so zabetonirani v zahtevah tukaj in sedaj, ne morejo razmišljati o tem, kaj bo jutri in kako bo takrat zagotovljena njihova blaginja.

Zato je čas, da se sindikalno vodstvo malček spusti z oblakov in dojame meje svojih sposobnosti. Zrelost sindikalnega boja se namreč ne meri le v trenutnih dosežkih, temveč tudi v sposobnosti trajanja skozi čas. In današnje dogajanje v Luki Koper ne gre v pravo smer.