O nogometu – malo drugače

0
1839

Ko se je na prelomu tisočletja snoval in sprejemal Zakon o športu (in nanj navezujoč se Nacionalni program športa), sem bil publicistično in predavateljsko precej aktiven, objavljal sem tudi v priznanih znanstvenih revijah, kot so Anthropos, Teorija in praksa in Družboslovne razprave. Pisal sem »kvantne razprave« o ideologiji in psihoanalizi športa, ki jih noben difovec ali strokovnjak za šport ali pa športni funkcionar ni razumel …

Ko so me pred skoraj dvajsetimi leti – kot najbolj zaželenega pogovornega gosta za radijsko Intelekto – začeli iskati, so »prečesali« vse znane fakultete (menda so me – tako so mi radijski povedali – iskali tudi na Harvardu, jaz pa sem bil občinski strokovni sodelavec za šport v občini Trbovlje). Nenazadnje sem novembra 1999 izdal knjigo Ideološke paradigme v športu … ko poseže vmes država. Za časopis DELO sem poleti 1999 (s)pisal tedenski podlistek z naslovom Zagate slovenskega športa, v katerem sem kritično spregovoril o nepremišljenem poskusu etatizacije (podržavljanja) slovenskega športa. V prvem članku podlistka z naslovom Sporni športni botri (Delo, ISSN 0350-7521, 26. julij 1999) sem svaril pred marsičem, tudi pred raznoraznimi »botri«, ki bodo ob takšni zakonodaji uničevali slovenski (društveni) šport. Dandanes se vse to dogaja – tudi, ali celo predvsem, v nogometu.

Roman Vodeb: “Nogomet dandanes – vsaj v Sloveniji – ne more funkcionirati kot društvo, ker pač nismo več v socializmu.” Foto: pixabay.com

Po drugi strani sem bil sam dolga leta vpet v društveni (torej volonterski) šport tudi kot funkcionar. Nenazadnje sem bil nekaj let sekretar občinske športne zveze, pozneje pa svetovalec župana in direktor lokalnega javnega zavoda za šport (Trbovlje). Bil sem član odbora športa na lokalni ravni pri Olimpijskem komiteju Slovenije – Združenje športnih zvez. V svoji lokalni sredini sem tako rekoč saniral šport in ga organizacijsko preoblikoval iz klasično socialistične paradigme v »sodobno«, takšno, ki jo terjajo novi časi, da ne rečem (ponovni, divji) kapitalizem. Marsikaj se je dalo spremeniti (reorganizirati), marsičesa se ni dalo. Če ni denarja, se pač ne da vzpostaviti nekega reda in dobro delujoče športne sredine (društva/kluba). Lokalne športne funkcionarje – in ne samo lokalnih (trboveljske/zasavske) – sem poučil, da ni več »država« (občina, župan) tista, ki bo vse »zrihtala«.

Lokalne skupnosti, ki so imele »razumevajoče« župane (in svetnike), so prebrodile tranzicijsko obdobje. Mnoga društva/klubi pa so »umirali na obroke«, nekateri so dobesedno »crkovali«.

Roman Vodeb: “Tisti, ki rešujejo koprski nogomet, ga imajo očitno res radi in so s srcem vezani nanj. Klub je za nekega ljubitelja športa (nogometa) tudi simbol mame – in to ni retorična fraza.” Foto: pixabay.com

Določeni tipi »botrov« (v povezavi z donatorji in/oz. sponzorji) so opravili celo pozitivno vlogo, da ni ves šport »pocrkal«. Paradigma je v Sloveniji dokaj univerzalna. Tam, kjer so improvizirali, so nekako preživeli oz. se celo postavili (spet) na noge. (NK Maribor je v tem improvizacijskem kontekstu fenomen!) Če gledam svojo (trboveljsko) lokalno skupnost, so se v »mojem času« oz. »mandatu« igrale prve lige (rokomet, košarka) … Vrhunski športniki sicer niso (več) rasli kot gobe po dežju – tako kot v socializmu – so se pa mnogi mladi športniki razvijali v potencial in vstopali v razne reprezentance.

Najtežje je bilo z nogometom. Trboveljski nogomet – nogometaši, trenerji in funkcionarji – je bil »razvajen«, saj smo imeli v Zasavju nekoč močno industrijo (rudnik, elektrarno, cementarno …) in igrali tudi v II. jugoslovanski nogometni ligi. Košarka in rokomet sta bila »z lahkoto« v prvi ligi, nogomet pa je »vegetiral« celo v četrti, pozneje v tretji ligi (kjer je še danes). Ampak brez nogometa so ljudje – predvsem (lokalni) moški – tako rekoč simbolno kastrirani, da ne rečem »tretjerazredni«. (V tem kontekstu naj psihoanalitično vendarle pripomnim, da je (za moške) (žogarski) gol simbol (ženske) vagine.)

Lokalnim ljubiteljem nogometa sem razložil, da morajo sami – torej tisti, ki imajo radi nogomet – »svoj« (klubski) nogomet postaviti na noge. Ker če bo prišel kdo od zunaj, bo naredil takšno »zdraho«, da bo »glava pekla«. In točno to se je potem dogajalo mnogim slovenskim klubom, ne samo nogometnim.

Trboveljski nogomet še vedno »vegetira« v 3. slovenski ligi (mene so lokalni »butalci« seveda že zdavnaj »odžagali«) – moja sinova (nogometaša) pa »služita kruh« vsepovsod (Solingen/Nemčija, Krško, Ivančna Gorica, Celje, Šmarno ob Paki …), samo v Trbovljah ne … Ne pozabimo: Mišo Brečko in Klemen Lavrič sta Trboveljčana, nikoli pa nista igrala za člansko ekipa trboveljskega Rudarja … Taka je cena, ki jo v Trbovljah (Rudarju) plačujejo, ker niso »pustili« oz. »dovolili« nekemu »tujcu«, da jim »sanira« – torej finančno »oplemeniti« – klub in ga v končni fazi morda celo uniči. Intervencija tujih funkcionarjev, torej »investitorjev«, v katerikoli športni klub (društvo) – najbolj »na udaru« je seveda nogomet – je po svoje najbolj (finančno oz. poslovno in sociološko) »zanimiva«. Nogomet je »najpomembnejša postranska stvar na svetu«. Nogomet je družbeni fenomen in tudi biznis/posel, ki pritegne marsikaterega poslovneža, da ne rečem »botra«, ki ima lahko celo »mafijske«, torej »pokvarjene« pristope oz. »prijeme«. Taki »zunanji« (torej tuji) »investitorji« se seveda najbolj temeljito »oprimejo« denarja – »pristop« k denarju je zanje najbolj omamen.

In da ne bo pomote: takšnim »tujcem« v resnici ne gre za sam nogomet ali kakšnega talentiranega/mladega igralca – se pa zgodi, da prav to radi (manifestno) poudarjajo.

Roman Vodeb: “Taki »zunanji« (torej tuji) »investitorji« se seveda najbolj temeljito »oprimejo« denarja – »pristop« k denarju je zanje najbolj omamen.” Foto: fotomontaža ekoper.si

Kaj se bo zgodilo z današnjo Olimpijo v naslednjih letih?

Nogomet dandanes – vsaj v Sloveniji – ne more funkcionirati kot društvo, ker pač nismo več v socializmu. Zakonodaja na področju športnih društev v Sloveniji zagotovo ni sledila žogarskim športom. Nogomet je tukaj »potegnil kratko«. Ljubljanska (NK) Olimpija se je prava sesula – pred skoraj dvajsetimi leti je domala kolabirala. Zaradi finančnih dolgov oz. »bankrota« je bila dobesedno izključena iz I. lige – današnja ljubljanska Olimpija (državni prvak) je začela rasti na novih temeljih, in to v zadnji, torej 5. slovenski ligi. Vprašanje je, kaj se bo zgodilo z današnjo Olimpije v naslednjih letih ..

Ne bi bil rad prerok, toda bojim se, da bo tudi Olimpija zapadla v agonijo, v kakršni je dandanes FC Koper. Mandarićeva paradigma, ki začasno sicer (lahko) funkcionira, je očitno pri Olimpiji identična, kot je bila pri Kopru … Koper pa je danes – milo rečeno – »v težavah«. Tisti, ki rešujejo koprski nogomet, ga imajo očitno res radi in so s srcem vezani nanj. Klub je za nekega ljubitelja športa (nogometa) tudi simbol mame – in to ni retorična fraza.

Roman Vodeb, avtor kolumne

Kadar pišem o športu, sem vselej previden. Svoje psihoanalitične interpretacija športa si niti ne upam več plasirati v medijski eter. O »bivše-moji« Ilki Štuhec (in njeni psihi) ne smem in niti nočem govoriti … O politiki športa pa se mi »ne da« (več) govoriti in pisati. Moje štiri knjige o športu so bile dovolj. Fakulteta za šport je zaradi mojih knjig ustanovila Katedro za filozofijo športa … O športu – tudi o nogometu – pa vendarle vem toliko, da bi, če bi se razgovoril, mnogim vzelo sapo. *

Roman Vodeb