Gradin, kjer so kamnite hišice doma

0
2174

Krajevna skupnost Gradin obsega naselja: Abitanti, Belvedur, Brezovica pri Gradinu, Gradin, Koromači – Boškini, Močunigi, Pregara, Sirči in Topolovec. Krajevno skupnost odlikuje bogata kulturna dediščina.

Gradin je večja vas na slemenu Sôline, od koder se odpira čudovit pogled na istrska brda in hriboviti svet kraških predelov istrskega polotoka proti Slavniku, Kojniku, Goliču in Žbevnici.

hisa-z-baladurjem-v-topolovcu
Hiša z baladurjem v Topolovcu. Foto: Wikimedia commons

Gradin je razdeljen na dva dela, in sicer na Gorenjo vas, kjer se nahaja vaška cerkev, posvečena svetemu Križu, in zaselek Dolenja vas, kjer je kapelica. V bližini Gradina sta še dve stari porušeni domačiji, Jarkarji in Tidiči, ki po izročilu predstavljata najstarejši del Gradina. Za vas so značilne velike enonadstropne domačije, grajene iz istrskega sivega kamna.

Podobno kot ostale vasice je tudi Gradin skozi zgodovino pripadal različnim oblastnikom. Leta 1028 je bil gradinski fevd v lasti oglejskega patriarha, ki ga je priključil novigrajski škofiji. V 13. stoletju je fevd pripadal momjanski gospodi, leta 1420 pa je prišel pod vladavino Beneške republike. Zaradi nenehnih vdorov nevarnih turških in uskoških konjenikov so vasico že zelo zgodaj utrdili z višjim zidom, ki je bil leta 1556 obnovljen in še dodatno utrjen.

Kruh so si ljudje nekoč služili tudi tako, da so oskrbovali istrska mesta z drvmi in senom. Največ sena so prodali v Trst.

cerkev-gradin
Cerkev, posvečena sv. Križu, stoji na koncu vasi Gradin. Foto: traven.si

Cerkev na koncu vasi

Cerkev, posvečena sv. Križu, stoji na koncu vasi Gradin, na hribu Soline, nad dolino Dragonje. V gradinski cerkveni kroniki se omenja, da je Gradin že v 16. stoletju dobil manjšo kapelico, posvečeno sv. Križu. Novo in povečano cerkev sv. Križa pa je leta 1782 posvetil novigrajski škof Giovanni Domenico Stratico. Okoli cerkve so istega leta uredili tudi pokopališče, ki je bilo v rabi do leta 1901, ko so napravili novega na severovzhodni strani cerkve.

Leto 1782 je pomembno, saj je Gradin postal samostojna kaplanija, kar pomeni, da so gradinski duhovniki kot izpostavljeni kaplani samostojno opravljali vsa duhovniška opravila, izjema so bile le poroke, ki so pripadale župniku v župniji Šterna.

Cerkev, ki je obrnjena proti zahodu, je bila prvič obnovljena leta 1926. Leta 1931 je bila tlakovana z betonskimi ploščicami z videzom črno-bele šahovnice. Ob obnovi strehe in zvonika leta 2001 so v južni steni ladje našli ostanke starega portala in manjša kvadratna okna prvotne cerkve.

Kaplan Jakob Sajovec je naročil za cerkev dva oltarja, ki se še danes nahajata ob slavoločni steni ladijskega dela. Oltarja, ki sta narejena iz kamna, sta postavljena v čast Blaženi devici Mariji in sv. Valentinu. V prezbiteriju je kamnita oltarna miza, ki stoji na štirih stebrih. Nekoč je tu stal glavni oltar, ki so ga leta 1777, še pred posvetitvijo cerkve, kupili iz cerkve sv. Valentina v Črnem Kalu.

Kaplan Franc Vidmar se je zelo trudil cerkev olepšati, tako so leta 1856 ljudje na njegovo pobudo zbrali denar in kupili kip sv. Helene. Na zahodni steni cerkve se nahaja tudi lesen pevski kor.

abitanti_01
V KS Gradin se skriva bogata kulturna dediščina. Foto: mapio.net

Neverjetna kulturna dediščina

Na območju krajevne skupnosti Gradin se nahajajo Abitanti, obmejno gručasto naselje, ki leži v jugovzhodnem delu Šavrinskega gričevja, na slemenu nad dolino potoka Malinska. Kraj je sestavljen iz ene same ulice z imenom Abitanti. Zaradi odročnosti vasi se je prebivalstvo izselilo, a se nekateri počasi vračajo nazaj. Celotna vas je od leta 1987 razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena in uvrščena v register slovenske nepremične kulturne dediščine.

Zanimiva je tudi Pregara, ki jo odlikujejo stare kamnite hiše, nekoč krite s skrlami, danes pa se uporabljajo korci, ki so zaradi močne burje obteženi s kamni. Arhitekturna izjema je vaško župnišče – farež, ki je bilo zgrajeno leta 1901. Ker je videti kot mogočna vila, se močno razlikuje od ostalih pregarskih hiš. Pregara je sestavljena iz Starega mesta, Geta in Rene. Običaji in kultura so v Pregari, kljub majhnemu številu prebivalcev, močno prisotni. Najraje se ljudje zbirajo ob veselih praznikih, kot je Pust. Ne smemo pa pozabiti niti na pestro kulinariko. Na vsakodnevnem meniju so namreč značilne jedi, kot so nadeva, kuhani štrukji in bobići. Za praznike, kot je velika noč, pa so se pekle pinca in titule, za pust fritule, ob porokah se je peklo kolač, za porodnice rogjač, hroštule in štruklje pa se je delalo ob vseh priložnostih.

pregara
Pregaro odlikujejo stare kamnite hiše, ki so bile nekoč krite s skrlami, danes pa se uporabljajo korci. Foto: traven.si

Zapuščina, ki priča o življenju

Tik preden se cesta za Hrvoje in naprej za hrvaško stran odcepi za Topolovec pa nas na visoki čistini pričaka Belvedur, od koder se nam odpre čudovit razgled do morja ali na drugo stran do Alp, Čičarij in Nanosa. Belvedur prav zaradi svojih čudovitih razgledov in neokrnjenosti narave privablja mnoge sprehodov željne obiskovalce, ki se lahko okrepčajo v gostilni Belvedur.

Najbližje vasi Hrvoji se nahaja zaselek Močunigi. Tu teče manjši potok z imenom Valica, ki se kmalu izlije v nekoliko večjo Malinsko. Močunigi so danes zapuščen zaselek, ki priča o tem, da je bilo tu nekoč polno življenja. Ljudje so se ukvarjali s poljedelstvom in živinorejo. Da je bilo v zaselku nekoč živahno, priča tudi vodnjak, ki se nahaja na osrednjem dvorišču.

Ena od zapuščenih, a prav tako zanimivih vasi na območju krajevne skupnosti Gradin je tudi Topolovec, ki je dobil ime po številnih topolih. Tu se nahaja še več kulturne dediščine, saj pokrajino krasijo  hiše z neometanimi kamnitimi pročelji, ki se harmonično vključujejo v naravno okolje tega šavrinskega področja. Nedaleč od vasi se nahaja tudi enoladijska cerkev sv. Hieronima z gotskim oknom. Obdana je s cipresami in ruševinami, ki pričajo, da je tu nekoč obstajalo utrjeno naselje. Prave bisere vaške arhitekture pa najdemo tudi v Sirčih, Brezovici pri Gradinu in Koromačih – Boškinih.

skupina-kantadore-iz-gra
Pevci skupine Kantadore. Foto: ltgnews.eu

Glasbeno obarvana kultura

V Krajevni skupnosti Gradin deluje vokalni sestav moške pevske skupine Kantadore, ki so si nadeli ime po besedi “cantare”, kar v njihovem narečju pomeni petje. Zase pravijo, da kantajo, ne pojejo. Skupina je bila ustanovljena z namenom zbiranja in ohranjanja ljudskih pesmi s področja slovenske Istre. Zbrane pesmi tako poskušajo ohraniti v izvirni obliki, kar pomeni, da večinoma prepevajo v narečjih krajev, od koder pesmi izhajajo ali pa v enem od izvirnih jezikov našega jezikovno mešanega področja.

Prepevajo torej pesmi, ki se prenašajo po ustnem izročilu. Lani so praznovali 20. obletnico obstoja. Kantadore se vsekakor trudijo za ohranitev narečne in glasbene kulturne dediščine, ki odlikuje tako šavrinske kot tudi istrske kraje. *