Nova premiera koprskega gledališča razmislek o staranju in smrti

0
594

Gledališče Koper bo v petek na oder postavilo peto letošnjo premiero, igro italijanskega avtorja Furia Bordona Zadnje lune v režiji Dušana Mlakarja in z Borisom Cavazzo v glavni vlogi. Gre za igro o staranju in smrti, ki preiskuje tudi zapletene odnose med očetom in sinom.

Besedilo iz leta 1992, ki bo tokrat drugič uprizorjeno pri nas, govori o odhodu ostarelega profesorja književnosti v dom za ostarele, da bi sinu in njegovi družini prepustil pretesno stanovanje, je na današnji novinarski konferenci v Kopru povzel Miha Trefalt.

Igro so v letošnji repertoar uvrstili na predlog Cavazze, gre pa za igro o staranju, smrti in tudi o medgeneracijskem konfliktu, pri čemer avtor analizira vse “postaje” starosti, je dodal Trefalt.

Cavazza: “Dobro se je pogovarjati o smrti, ker smrt je del življenja” 

Po mnenju prevajalca Vanje Pegana gre za izredno subtilen tekst, režiser Dušan Mlakar pa je izpostavil, koliko življenjske stiske in modrosti veje iz besedila glede na to, da je bil avtor v času pisanja relativno mlad. Besedilo so nekoliko zgostili, da bi dramaturgija bolj sovpadala s sedanjim časom. Želja je bila tudi, da bi kljub trpkosti bil ves čas prisoten tudi humorni del, ki se kaže zlasti v samoironičnem odnosu protagonista.

Boris Cavazza. Foto: gledalisce-koper.si

Cavazza, ki se sicer “niti slučajno” ne počuti starega, je svoj lik opisal kot negativno starega, saj se v svetu počuti popolnoma odveč. “Dobro se je pogovarjati o smrti, ker smrt je del življenja,” je razmišljal.

Igra se osredotoča na odnos do sina – igra ga Rok Matek -, ki ni najbolj ljubeč. Gre za nezmožnost izkazovanja čustev, ki je pogosta v odnosu med starši in otroki, Matek pa jo pripisuje ambicijam uspešnih staršev in podobno uspešnega sina. Mlakar je dodal, da so v odnosih med likoma čas prisotni na eni strani naklonjenost in ljubezen, na drugi pa nek “neverjeten rez”, ki onemogoča, da bi se ta ljubezen razvila.

Za odhod v dom za ostarele se je profesor sicer sam odločil, si pa po tihem želi, da bi ga sin pregovoril, vendar se to ne zgodi, je opisal Mlakar.

V igri nastopa tudi pokojna profesorjeva soproga, ki se pojavi kot spomin oz. privid. Anja Drnovšek, ki jo interpretira, svojega lika sicer nikoli ni jemala kot mrtvo.

Predstava z “ogromno količino teksta”, kot se je izrazila direktorica koprskega gledališča Katja Pegan, po mnenju ustvarjalcev pomeni tudi vrnitev k besedilu v času postdramskega teatra.