Vrsta priznanih umetnikov se je odzvala na vabilo k sodelovanju pri dobrodelni likovni koloniji, ki v tem tednu poteka v koprskem pristanišču. Klavdij Tutta, Mira Ličen Krmpotič, Jurij Kobe, Vasko Vidmar, Jure Cihlar, Barbara Čižmek, Slavko Krunić, Jelena Krstić, Zoran Krulj in Nikola Žigon so tisti, ki so po nekaj dnevnem spoznanju Kopra, pristanišča, posebnega prebivalstva, ki v tem prostoru živi, skozi svoja videnja in ustvarjalne spretnosti prikazali ta ambient v posebni umetniški interpretaciji. Likovna kolonija bo imela dobrodelno noto, saj se bo zaključila z dražbo likovnih del, katere izkupiček bo namenjen odpravljanju posledic nedavne ujme, ki je prizadela večji del Slovenije. Dražba se bo odvijala v četrtek, 13. marca 2014, ob 18. uri v prostorih Pretorske palače v Kopru. Nekaj zelo zanimivih pogledov na pristanišče, ki presegajo korporativno ali tehnično govorico, ki običajno spremlja okolje delovanja Luke Koper, smo povzeli pri ustvarjalcih v likovni koloniji.
„V Sloveniji delujem že skoraj osem let, s tem da se vanjo vračam vsaj trikrat na leto. Konkretno pa bi glede tematike likovne kolonije povedal, da sem izjemno navdušen. Morje, pristanišče, jaz vse to, mornarje, plovila in drugo že slikam in so mi motivi zelo blizu. Posebnost Kopra je zame ta, da je pristanišče znotraj starega dela mestnega jedra. Zelo blizu sta in se prepletata, eden se naslanja na drugega in si medsebojno ne škodita. V teh dneh sem prav to videl, da prebivalstvo živi v simbiozi s pristaniščem. Gre za veliko inspiracijo, saj pristanišče ni samo industrija, temveč je tudi življenje,“ je o pogledu na likovno kolonijo in sam Koper oz. pristanišče dejal slikar Zoran Krulj iz Beograda.
Nikola Žigon je bil do prihoda v koprsko pristanišče nekoliko v skrbeh, „sem ekspresivni, abstraktni slikar in sem se precej zamislil glede tematike pristanišča. Imel sem več idej in dokler nisem obiskal vašega pristanišča, sem imel v glavi samo ladjo, dvigalo, obalo in podobno. V teh dneh pa sem ugotovil, da je sama Luka Koper podjetje, ki pristanišče vodi kot mesto. Skrbijo za delo, za ekologijo, za okolje, za mesto in so se mi porodile številne ideje. Gre za izredno dobro organizirano kolonijo, kjer je poskrbljeno za naše udobno delo, nasploh pa se rad vračam v Slovenijo, kjer se umetnost zelo ceni,“ zaključuje Žigon.
„Kolonije imam že po sebi rada, saj na njih izmenjamo izkušnje med kolegi, saj večinoma delujemo kot individualisti znotraj naših ateljejev. Morje mi je nasploh všeč, pristanišče pa je impozantno, zame nekaj novega, prvič sem imela priložnost obiskati kakšno pristanišče. Od daleč so se mi zdele ladje, zabojniki kot tuji elementi, danes pa sem na vse to pogledala skozi čisto drugo luč. Pristanišče so nam približali in s tem dobili priložnost do drugačnega pogleda. Osebno vidim v tem mojem delu združitev med industrijo in umetnostjo, v veliki meri pa je po mojem mnenju to tudi pogled prihodnosti. Industrija daje veliko inspiracije kulturi, umetnosti“, nam je povedala Jelena Krstić, ki se je rodila v Mariboru in se s sedmimi leti odselila v Beograd.
„Liki, ki jih slikam, so posredno povezani s pristaniščem. Portret moškega, ki sem ga naslikal sredi koprskega trga, je lik, ki se pogosto pojavlja v mojih slikah, je tokrat kooperant Luke Koper in je povezan tako z mestom kot s pristaniščem. Mestno jedro je povezano z obalo, s pristaniščem in je to odličen vzvod za umetniško delo. Zgodbo nadaljujem s slikanjem lika gospe, ki je v današnjem kontekstu povezana z luškim kooperantom,“ glede svojega ustvarjanja razlaga Slavko Krunić iz Beograda, ki pri slikanju uporablja posebno tehniko risanja na hrapavi podlagi, ki sliki daje posebno globino.
Klavdiju Tutti likovna kolonija predstavlja naravno pot njegovega ustvarjanja, pravzaprav rdeča nit dosedanjega dela. „Osebno se ubadam s slikarstvom, ki je blizu mediteranu in miljeju, stiku morja in kopnega. To me večno zanima. Skozi vse moje cikle pojem hvalnico sredozemskem prostoru in v teh delih, ki jih imam zdaj, se zadnja dela osredotočajo stiku morja in kopnega in dejansko pred časom sem imel cikel mediteranski pomoli, zadnji cikel pa mediteranski svetilniki. Od svetilnikov do žerjavov, ki so recimo tukaj pa ni niti hude razlike. Ni mi bilo težko vklopiti te veličastne industrijske različice, ki je v sami luki, s temi žerjavi, ki so veliki in impozantni in kot škatlice premikajo te velike kontejnerje. Na nek način je specifičen način bivanja in me spominja na leta v Parizu, kjer ljudje živijo v blokovskih kolosih, prav tako škatlicah. V pristanišču je sicer material, ampak je prav tako vezan na življenje ljudi. Blago se prevaža po svetu zaradi potreb ljudi. Umetniški problem je, kako te elemente postaviti v umetniško obliko. Slika mora dati od sebe poesis, nekaj, kar je za oko estetska kvaliteta. Tukaj pa mora avtor vložiti osebni maksimalni napor, da se ne oddalji od svojega sloga in se približa tematiki sami,“ o pogledu na koncept likovne kolonije pove Tutta, ki nam je predstavil tudi tehniko ustvarjanja: „tehnika je sestavljena spodaj iz kolaža, ki je poln figur, ki predstavljajo ljudi, te strukture, ki dajejo mehkobo terena, pronicajočega kraškega terena, gredo preko teh figur in ga gradijo ljudje. Na tak način ustvarjamo specifično migotanje, trepetanje, ki ga začutimo tudi, ko v naravi pogledamo polja, kjer so trte. Na neki način je to fascinantno. Na enak način funkcionira tudi kraški svet. Voda pronica, razjeda apnenec in gre vse nižje. Tudi tukaj najdemo tako mehkobo pronicanja,“ pojasnjuje Tutta.
„Jaz sporočam neko zadevo ne samo na prvi vtis, ki je pomemben, zelo pomembno pa je tisto, kar je pod tem. Komunikacija med ljudmi, spojitev s terenom. Kopno je istrsko kraški teren, fascinanten pa je stik z morjem, ki je nekaj posebnega. Nikjer ne odseva taka svetloba kot iz morja. To so taki odbleski in površine vode, sol, vse to kristalizira in odbija žarke in ustvarja mikroklimo. To je dobra izkušnja za slikarja, če jo zna upodobiti,“ o ustvarjanju v Kopru in pristanišču pove Tutta.
