Gašpar Gašpar Mišič v intervjuju za Regional Obala: “Dobri poslovni rezultati samo potrjujejo pravilnost mojih misli in ravnanj”

0
2691

V zadnjem obdobju se vedno bolj slišijo pohvale na račun storitev Komunale Koper.

“Vse se začne pri zavedanju, da smo javni servis v službi občanov. Dober servis in zadovoljstvo uporabnikov je moje vodilo, ne glede na to, ali gre za javno ali zasebno podjetje.”

Tudi poslovanje podjetja se je v času vašega vodenja izboljšalo. Kje je skrivnost dobrega poslovanja?

“Zadovoljstvo sodelavcev in vseh, ki so deležni naših storitev, so zame merilo uspeha. Dobri poslovni rezultati samo potrjujejo pravilnost mojih misli in ravnanj. Krilatico “se ne da” sem popolnoma izbrisal iz svojega slovarja. Zavedam se, da dobre rezultate lahko dosežemo le tako, da jih sami ustvarimo. Že drugo leto zapored smo zaključili z dobičkom in še naprej stremimo k poslovni odličnosti, da še izboljšamo že doseženo bonitetno oceno A.”

To se je pokazalo tudi v kratkem času vašega vodenja Luke Koper?

“Čeprav so zlobni jeziki ob mojem prihodu v Luko Koper potencirali pomanjkanje izkušenj pri vodenju velikih sistemov, sem v praksi pokazal ravno nasprotno. Za vodenje Luke Koper, ki predstavlja pristaniško infrastrukturo na 300 hektarjev velikem območju, je poleg managerskih sposobnosti potrebno imeti tudi znanja za vodenje upravnih postopkov pri pridobivanju raznih soglasij in dovoljenj ter dobro razvite komunikacijske sposobnosti. Ravno pomanjkanje slednjih je v preteklosti pripeljalo do zastojev pri izgradnji nujne pristaniške infrastrukture.

Znano dejstvo je, da sem Luko Koper prevzel ravno v času, ko so ključni poslovni partnerji grozili z odhodom v druga pristanišča zaradi večletnih zaostankov pri infrastrukturnem razvoju. Ne glede na kratek čas vodenja uprave je bil ta posrečen ravno za Luko Koper. Prišel sem v pravem trenutku in ustavil odhod za Luko Koper pomembnih partnerjev v druga pristanišča. Kljub medijskem stampedu ob mojem imenovanju za predsednika uprave, sklicu izredne skupščine, zamenjavi državnih nadzornikov in nepopolni upravi, sem se takoj lotil dela. Odpravili smo številna ozka grla in iz večletnega krča premaknili ključne razvojne projekte, ki so omogočili poglabljanje luškega bazena, cenejše podaljšanje prvega pomola ter pričetek projektiranja novega vhoda na bertoški vpadnici. Z odličnim sodelovanjem s Slovenskimi železnicami smo sprejeli tudi ukrepe, ki so omogočili 50 odstotno povečanje odpreme vlakovnih kompozicij, kar se nam je še posebej obrestovalo v času žledoloma. Ko so nam vsi napovedovali, da bo Luka Koper odrezana od sveta najmanj pol leta, smo na presenečenje mnogih ravno v tistem obdobju celo presegli pretovor, ki je bil zastavljen v ambicioznem poslovnem načrtu ter dosegli najboljši čisti poslovni izid obračunskega leta 2014.”

Menite, da so ti ukrepi vplivali tudi na tečaj delnice Luke Koper?

“Gibanje delnice je predvsem odvisno od zaupanja vlagateljev in trgovanja na borzi. Dejstvo je, da je do mojega prihoda bila delnica Luke Koper več let v upadanju in dejstvo je tudi, da se je v času mojega vodenja kapitalska vrednost družbe podvojila. Ali za boljšo ponazoritev, tisti delničarji, ki so ob mojem prihodu imeli za en milijon evrov delnic, so v času, ko sem moral zapustiti Luko Koper, na računu imeli dva milijona evrov. Z dobrim delom smo si zagotovo povrnili zaupanje vlagateljev in po več letih upadanja obrnili trend rasti delnice navzgor, kar so nekateri “strokovnjaki” pripisovali obdobju pred mojim prihodom.”

Zanimivo je, da ste bili ob takšnih rezultatih “za nagrado” razrešeni?

“Zaradi pritiskov takratne politike so me odstavljali že od samega imenovanja. Logično sklepanje je, da so se nekateri prestrašili dobrega poslovanja Luke Koper pod mojim vodstvom. Imeli so le težavo, da jim je to uspelo prepozno, ko so dobri rezultati bili že vidni. Sicer pa je danes že splošno znano, da je v naši deželi uspeh največji greh in da imajo nesposobni sposobnost, da onesposobijo sposobne. V času, ko bi si vsi morali prizadevati za stabilnost Luke Koper, so nekateri nadzorniki popustili pritiskom nepotešene politike in na veliko presenečenje poslovnih partnerjev Luke Koper izglasovali razrešitev predsednika uprave, ki se je končno uspešno lotil uresničevanja obljub prejšnjih uprav.”

V javnosti se je vaš prihod v Luko Koper prikazoval kot politično kadrovanje, kako to komentirate?

“Bilo je ravno nasprotno, kar je danes verjetno že vsem jasno. Celotna politika se je obrnila proti meni in takratni politični akterji so naredili vse, da bi preprečili moje imenovanje in po mojem imenovanju niso prenehali s pritiski za mojo odstavitev in to ravno zato, ker ni bil izbran njihov politično nastavljen kader. V Luko Koper sem prišel na povabilo lokalne skupnosti in predstavnikov delavcev. Nadzorni svet se je med vsemi prijavljenimi kandidati, kljub velikim pritiskom, odločil zame. Vemo, da so se takrat vršili pritiski na nadzornike, vendar očitno so dali več na dobro pripravljen program in koristi za Luko Koper kot pa na grožnje politikov in medijsko gonjo.”

Kmalu po odhodu iz Luke Koper vam je župan Boris Popovič zaupal vodenje Komunale Koper. Kako ste občutili ta prestop in v čem je razlika pri vodenju obeh družb?

“V obeh družbah sem kmalu po prihodu ugotovil zaspanost sistema in velike rezerve za optimizacijo delovnih in poslovnih procesov, kar sem s pravilnim pristopom in z motiviranostjo sodelavcev spremenil. V kratkem obdobju smo povečali produktivnost, znižali stroške, izboljšali kvaliteto storitev in ne nazadnje tudi povečali zadovoljstvo zaposlenih.

Bistvena ugotovitev med vodenjem Luke Koper in Komunale Koper je v odnosu lastnika družbe do svoje lastnine. V Luki Koper sem čutil pomanjkljiv in celo odtujen odnos lastnika do strateških razvojnih potreb družbe. Odločitve izbranih predstavnikov države v organih upravljanja in nadzora so včasih prej škodovale kot koristile Luki Koper.

V Komunali Koper je stanje popolnoma drugačno, kjer lastnik svojo vlogo izvaja dosledno in odgovorno. V bistvu gre za tesno povezanost družbe in lastnika, ki delujeta kot eno. To se predvsem opazi na urejenosti območja, za katerega skrbimo s kar 14 različnimi gospodarskimi javnimi službami. Užitek je delati za lastnika, ki ve, kaj hoče, sprejema odločitve preudarno in ne zapravlja dragocenega časa za iskanje rešitev ali izgovorov. Vsi naši dosežki so zato skupni.

Kljub še tako dobri organiziranosti se bo vedno našel nekdo, ki bo tudi zaradi “politične dolžnosti” iskal napake. Konstruktivno kritiko vedno rad sprejemam, vendar moram priznati, da velika večina javnosti pohvali dobro opravljeno delo.”

Kako ocenjujete sodelovanje z županom Mestne občine Koper Borisom Popovičem?

“Če odgovorim s tem, da je župan dosegljiv in aktiven 24 ur na dan, je vsak dodaten komentar odveč. To, da se je Koper v času njegovega županovanja popolnoma preobrazil, je že splošno znano. Če bi njegovemu razvojnemu tempu sledila uradna slovenska politika, bi bilo narejenega še veliko več.

Miselni koncept razvoja Kopra bi bilo modro preseliti na vso državo, tako se zagotovo ne bi niti srečali s težavami, s katerimi se ukvarjamo danes. Imamo vse, kar imajo veliki in še več, česar se v Kopru še kako zavedamo, vendar se žal soočamo s težavo, da se tega ne zavedajo tudi uradni predstavniki države in celo državljani sami.

Razumem, da smo vsi ljudje ujetniki svojih lastnih prepričanj, vendar če so ta zares lastna, je to že napredek. Mnogi so namreč ujetniki prepričanj drugih. Naravnost žalosti me dejstvo, da se nekateri raje ukvarjajo z razčiščevanjem preteklosti, namesto da bi dragoceni čas namenili razvojnim potrebam, ki so nujne za boljšo prihodnost. Dodatno težavo predstavljajo tudi v državljanih ukoreninjeni predsodki o razvojno naravnanih posameznikih, ki jih s pomočjo nekaterih medijev ustvarjajo spretni politiki. Zakaj državljani najbolj zaupajo tistim, ki se jim že četrt stoletja lažejo v obraz, je vprašanje za milijon dolarjev.”

Torej po vašem mnenju je težava v nezavedanju in neizkoriščenosti razvojnih potencialov, ki jih ima Slovenija?

“Absolutno. Že če bi izkoristili samo naravne prednosti in geostrateški položaj, bi lahko bolje uveljavili tudi svojo geopolitično moč v regiji. Zanimivo je, da so celo severnoevropska pristanišča prepoznala prednosti koprskega pristanišča pred slovenskimi politiki in državnimi uradniki, ki bi se tega morali že kdaj zavedati. Na izražen interes za nakup koprskega pristanišča je slovenska uradna politika več mandatov iskala načine, kako Luko Koper prodati, namesto da bi sama pospešeno vlagala v razvoj logistične in pristaniške infrastrukture, s čimer bi Kopru in Sloveniji zagotovili absolutno geopolitično moč v regiji. Živ primer pametnega razmišljanja so pokazali Egipčani z nadgradnjo Sueškega prekopa, ki so ga financirali državljani sami z nakupom naložbenih certifikatov in se jim obeta bogata renta. Sueški prekop namreč predstavlja ključno plovno pot med Azijo in Evropo, saj preko njega poteka sedem odstotkov vse svetovne pomorske trgovine. S to naložbo se je prepustnost kanala povečala iz 49 na 97 ladij na dan. To izjemno darilo Egipčanov bi morala bolje izkoristiti tudi Slovenija. Še več, odprtje prenovljenega Sueškega prekopa bi morali razglasiti celo za slovenski državni praznik. Ker pa je slovenska večna mantra pomanjkanje denarja, bi lahko model financiranja izgradnje Sueza prek nakupa naložbenih certifikatov s strani državljanov uporabila tudi Slovenija za izgradnjo železniške in celotne logistične infrastrukture čez slovensko ozemlje do zalednih tržišč, s čimer bi dodatno povečali prednost koprskega pristanišča pred severno evropsko konkurenco. Takšna naložba bi za slovenske državljane bila zagotovo boljša od nakupa državnih delnic NKBM, kar je mnogim, med katerimi sem tudi sam, olajšalo denarnico in pustilo grenak priokus.”

Zakaj ste tako suvereni v svojih trditvah?

“Zaradi vse večje konkurence, ki vpliva na trend nižanja voznin in velikih okoljskih pritiskov, so ladjarji prisiljeni v optimizacijo in iskanje krajših in cenejših plovnih poti. Zato vsa severnojadranska pristanišča predstavljajo okoljsko in ekonomsko alternativo severnoevropskim pristaniščem, ki ladjarje silijo v 2.000 navtičnih milj daljšo, dražjo in okoljsko obremenjujočo plovno pot. To ni priložnost le za Koper, temveč za vsa severno jadranska pristanišča, ki so združena v NAPA (North Adriatic Ports Association) in predstavljajo izjemen potencial za vzpostavitev enotne logistične platforme za oskrbo držav srednje in vzhodne Evrope.”

Kje so po vašem mnenju razlogi za tako absurdne napake slovenske politike?

“Slovenija je res prečudovita dežela pod Alpami, ki je dokazano omejena sama s seboj. Že četrt stoletja se vsakokratna politika iz mandata v mandat ukvarja z obrobnimi vprašanji in strateška razvojna vprašanja podreja potrebam dnevne politike. Odgovornost v tej državi je samo fiktivna in do danes ni še nihče zares odgovarjal za napačne odločitve, še manj pa za neodločenost, ki je ključna za slab razvoj in celo nazadovanje. Slovenija je preregulirana in zbirokratizirana država. Upravni postopki so dolgotrajni, tudi zaradi zakonskih ovir, kar je paradoks in nesmisel vseh nesmislov, zato spraševanje o smislu nima nobenega smisla, ko pa vendarle živimo v deželi nesmislov. S pretirano kriminalizacijo javne uprave smo vnesli nepotreben strah med odločevalce, kar le še dodatno podaljšuje upravne postopke. Zakoni bi morali spodbujati razvoj in ne nasprotno, kot je to stalna praksa v Sloveniji.”

Čutiti je, da vas neučinkovitost državne uprave še posebej moti. Kako to vpliva na vaše delo?

“Verjamem, da nisem edini, ki ga ta neučinkovitost državne uprave moti. Veliko nas je, ki razmišljamo podjetno in to podjetnost, ali vsaj njeno razumevanje, pogrešamo tudi v politiki. Od ideje do realizacije je v stabilnih državah potrebnih le nekaj korakov. V Sloveniji je to cela večnost. Traja toliko časa, dokler te ne mine, ali dokler ne obubožaš. Ni čudno, da se uspešni podjetniki odločajo za selitev v bolj prijazna podjetniška okolja. Ampak s tem dejstvom se ne smemo sprijazniti. Čeprav mi po naravi premagovanje ovir predstavlja izziv, je teh v Sloveniji res preveč.

V katerokoli področje sem dregnil kot podjetnik, galerist, predsednik turističnega društva, občinski svetnik, predsednik krajevne skupnosti, podžupan, poslanec, državni sekretar, predsednik uprave Luke Koper, svetovalec župana in kot direktor Komunale Koper, se vedno znova in znova soočam z nepotrebnimi birokratskimi ovirami, ki jih kljub pridobljenim izkušnjam komaj dohajam.

Tudi ko misliš, da si na koncu poti, se najde birokrat, ki ti postavi še eno ali pa dve nesmiselni zakonski oviri. Tudi zato, ker se lotevajo reševanja problemov z iskanjem razlogov, kako se nekaj ne da in ne obratno. Tukaj gre predvsem za sistemsko napako, ki se je v državni upravi močno ukoreninila. Zato bi že v šolah morali bodoče birokrate učiti, kako se da in ne kako se ne da.”

Se ta neučinkovitost kaže tudi pri izgradnji 2. železniškega tira Koper – Divača, s katero se slovenski politiki ukvarjajo že več desetletij?

“Dolgotrajno ukvarjanje s tem tako pomembnim vprašanjem za razvoj ne samo Luke Koper temveč celotne države dokazuje, da je skupni imenovalec vseh slovenskih vlad ta, da so izgubljene v času in prostoru. Izjemna lega in potek oskrbovalne verige med Daljnim vzhodom in državami srednje in vzhodne Evrope že sama po sebi narekujeta izgradnjo sodobne železniške infrastrukture čez slovensko ozemlje. Te ključne razvojne primerjalne prednosti Slovenije se odgovorni v slovenski politiki in politično nastavljeni voditelji državnih podjetij več kot očitno niso zavedali in še danes si okoli tega vprašanja niso enotni. Kot rečeno, je slovenska “razvojna” politika strateške projekte, med katere sodi tudi drugi tir, ves čas podrejala potrebam dnevne politike. Denar od prekomernega zadolževanja države smo porabili za financiranje predrage državne uprave, z evropskim denarjem pa gradili pločnike, protihrupne ograje in javno razsvetljavo tudi tam, kjer je to povsem nepotrebno, tako da je za strateške projekte zmanjkalo denarja. To je logična posledica razbitja države iz 60 na 212 občin.”

Kako bi torej ta projekt premaknili iz mrtve točke?

“Najprej se moramo zavedati, da izgradnja sodobnejše, varnejše in okolju prijaznejše železniške infrastrukture čez slovensko ozemlje do zalednih tržišč ni samo slovenski problem, temveč je to problem celotne regije. To potrjuje tudi dejstvo, da v Luki Koper pretovorimo več kot 2/3 tovora za potrebe držav srednje in vzhodne Evrope, v katerih so gospodarstva odvisna od dnevnih prekomorskih dobav. In ker država jamra, da nima denarja, je finančno konstrukcijo za izgradnjo drugega tira potrebno iskati v krogu partnerjev, ki so že danes vključeni v oskrbovalno verigo med Daljnim vzhodom in državami srednje in vzhodne Evrope, ki poteka čez slovensko ozemlje. To pobudo sem posredoval Vladi RS v času vodenja Luke Koper in pred kratkim tudi aktualni vladi.

Torej ni več vprašanje “drugi tir da ali ne”. To je naša nacionalna prioriteta, saj je pristanišče kot strateška državna naložba brez ustrezne železniške povezave kot telo brez nog.”

Z vami se zagotovo ne bi strinjala prva nadzornica Luke Koper Alenka Žnideršič Kranjc, ki je pred kratkim za medije izjavila, da drugi tir ni problem Luke Koper?

“Gre za izjavo, ki je ne gre jemati resno, saj jo je izrekel nekdo z očitno zgrešenim pogledom na razvoj koprskega pristanišča.

V času mojega vodenja Luke Koper, ko smo navkljub naravni katastrofi, ob žledolomu, z odlično organizacijo in sodelovanjem s SŽ celo presegli ambiciozne poslovne načrte, je ista prva nadzornica za “nagrado” izsilila mojo razrešitev. Ne glede na to bi od tistih, ki jim je zaupana skrb za razvoj koprskega pristanišča, pričakoval vsaj osnovno zavedanje, da Luko Koper ne predstavljajo zgolj pomoli in skladišča znotraj carinske ograje, temveč da je Luka Koper povsod tam, do koder jo povezuje tako morska kot kopenska infrastruktura in da je logistična veriga močna toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen.

Vsakemu, ki se ukvarja z logistiko, bi moralo biti jasno, da sta pristanišče in železnica v soodvisnosti. Brez pristanišča ni železnice in brez železnice ni pristanišča.”

Ali menite, da je v Sloveniji dozorelo zavedanje, da brez drugega tira ne bo šlo?

“Očitno se tega, da brez drugega tira ne bo šlo, še najbolj zavedajo zaposleni v Luki Koper, ki jim je ravno te dni uspelo zbrati več kot 10 tisoč podpisov podpore pravilnemu razvoju pristanišča in izgradnji drugega tira. Uprave in nadzorniki se menjavajo tako kot vlade in ministri, ostajajo pa delavci, katerim ni vseeno za podjetje, v katerem delajo in od katerega je odvisno njihovo preživetje. Prava mera pritiska za doseganje razvoja pristanišča in z njim povezane infrastrukture je vsekakor potrebna, zato sem tudi sam oddal podpis podpore delavcem Luke Koper.

Če držijo napovedi ministra za infrastrukturo dr. Petra Gašperšiča, bo gradbeno dovoljenje za izgradnjo drugega tira izdano v mesecu marcu 2016. Z izgradnjo je torej potrebno pričeti takoj. Če se bo to zares zgodilo, bo to dober signal, ki bo v mednarodnem prostoru utrdil položaj Luke Koper, Slovenskih železnic ter drugih operaterjev in logistov, ki so del te, za celotno regijo pomembne oskrbovalne verige.

Napovedana je že tudi možna oblika financiranja drugega tira preko projektnega podjetja, v katerega bo država, poleg že investiranih 50 milijonov evrov za odkup zemljišč in projektiranje, vložila še dodatnih 200 milijonov evrov. Predvideva se tudi vključitev držav srednje in vzhodne Evrope, ki so logistično že povezane s koprskim pristaniščem, tako kot sem v svoji pobudi pred časom že predlagal. Ko bo o projektnem podjetju znano nekoliko več, bi bilo smiselno, da se vanj vključita tako Luka Koper kot Slovenske železnice.”

Mislite, da se bo ideja o projektnem podjetju uresničila, ali pa bo delila usodo številnih ponesrečenih poskusov začetka izgradnje drugega tira?

“Skrajni čas je, da storimo nekaj konkretnega za pričetek izgradnje drugega tira. Dopuščam tudi možnost drugačne oblike finančne konstrukcije, vendar si ne upam niti pomisliti, da do pričetka izgradnje drugega tira ne bi prišlo. Posledice zagotovo ne bi bile prijetne in bi jih občutili vsi prej navedeni deležniki v regiji.”

Da dregnemo malo še v vašo zasebno sfero. Vemo, da poleg vodenja Komunale imate v lasti tudi dve podjetji, Gasspar Invest in Gasspar Naložbe.

“Gre za družinski podjetji, ki ju trenutno vodi moja partnerica Tatjana Celarc. Pred vstopom v državno politiko sem bil tudi sam aktiven v podjetju, saj je vsem znano, da sem med letoma 2003 in 2006 zgradil stanovanjsko – poslovno sosesko Rezidenca park Lucija v izmeri 22 tisoč kvadratnih metrov etažne površine. Junija letos bomo obeležili 10. obletnico. Trenutno družba Gasspar naložbe skupaj s partnerji zaključuje gradnjo projekta Rezidenca Livade Izola, ki obsega 190 stanovanj in 450 garaž ter 1.600 kvadratnih metrov poslovnih prostorov.”

Gradnje v Luciji ste se lotili v času, ko so cene nepremičnin rasle v nebo, kakšne izkušnje imate zdaj, ko je kriza cene nepremičnin dobro oklestila?

“Ne glede na krizo vsak čas nam ponuja poslovne priložnosti. Kdor prepozna stanje na trgu, ga trg sprejme, kdor pa ne, ga trg zavrže. Dokaz, da je bila naložba v izolsko gradnjo, ki je tri leta čakala na dokončanje zaradi stečaja takratnega investitorja dobra, je uspešna prodaja, saj smo v slabih dveh mesecih prodali 118 stanovanj in danes, po treh mesecih, je prodanih že čez 130 enot.”

S strani nekaterih je bilo slišati, da ste stanovanjem postavili prenizke prodajne cene. Kaj na to pravite?

“Ključ je v pravilni politiki prodaje. Ne zadostuje več, da objaviš samo ceno in čakaš na kupca, temveč moraš kupcu ponuditi tudi možnost sestave finančne konstrukcije z ugodnimi pogoji financiranja. Seveda se zavedam, da bi lahko postavili tudi višje izhodiščne cene, vendar bi s tem podaljšali čas prodaje in mnogim odrekli možnost ugodnega nakupa stanovanja, predvsem mladim družinam. Moje načelo je, da je dober posel tisti posel, v katerem sta zadovoljna tako kupec kot prodajalec.”

Ali vas je vključitev v politiko ovirala pri vaših podjetniških načrtih?

“Zaradi podjetniške naravnanosti in izstopajoče ustvarjalnosti sem se ves čas soočal z zaspanostjo sistema in režimskimi ovirami. Prehodil sem pot, ki jo mora posameznik prehoditi, da pride do rešitve slehernega problema. Nisem edini podjetnik, ki je stopil v svet politike zaradi želje po ustvarjanju boljših pogojev za razvoj podjetništva in življenja nasploh. Kot podjetnik sem se namreč nemalokrat moral soočiti z nepotrebnimi birokratskimi ovirami.

Ob mojem vstopu v slovensko politiko je ta že bila preveč kontaminirana in sem kljub moji zagnanosti in želji po spremembah moral iz nje izstopiti zaradi nestrinjanja z vladno politiko. Nisem mogel prebaviti prekomernega zadolževanja vseh državljanov zaradi financiranja predrage in neplodne državne uprave ter nerazumnega dvigovanja davkov, ki je le še dodatno obremenjevalo že tako oslabljeno hrbtenico gospodarstva. Danes lahko rečem, da sem v državni politiki res zapravil dragocena leta, vendar sem se tudi veliko naučil.”

Kljub temu iz politike niste povsem izstopili, saj ste svetovalec koprskega župana in občinski svetnik Občine Ankaran …

“Politika je del našega vsakdana in tisti, ki mislijo, da niso del te politike, so še kako v zmoti. Verjamem, da je lepše biti v coni udobja, brez vsakršne odgovornosti za skupnost in od časa do časa jamrati in pljuvati čez vse, kar diši po politiki, ki nam, hočemo ali ne, kroji življenje. Premnogi se ne zavedajo, da boljšo prihodnost lahko dosežemo samo tako, da jo sami ustvarimo. Velika napaka je ravno v tem, da se sposobni posamezniki branijo vstopa v politiko. Zato se je tudi v politiko nagnetlo preveč nesposobnih, mnogi med njimi tudi samo zaradi lastne eksistence in solidno plačane službe. Priznati je treba, da se veliko njih trudi, vendar rezultat njihovega truda je predvsem utrujenost njih samih in tudi države. V bistvu s politiko sploh nisem obremenjen in nisem pristaš politike, ki ljudi deli. Zagovarjam politiko kompromisa med različnimi interesnimi skupinami. Slovenija nam je vsem skupna in edina in za njen razvoj bi si morali prizadevati vsi.”

Še posebej je opazna vaša vloga pri pogajanjih med Mestno občino Koper in novoustanovljeno Občino Ankaran. Kakšne so vaše izkušnje v tem procesu?

“Moja vloga je tu predvsem povezovanje in iskanje kompromisov v tem “ločitvenem postopku”. Zadovoljen sem, da nam je uspelo skleniti ključne sporazume in doseči dogovor za prehod na samostojno financiranje obeh občin. To delo je včasih zelo naporno, a na koncu največ šteje občutek, da si delo dobro opravil in naredil nekaj koristnega za skupnost. Res je, da smo težji del poti prehodili in čas bo pokazal, koliko smo bili zares uspešni. Administrativna meja ne bi smela predstavljati niti miselne ovire. Za Ankarančane se celotna infrastruktura, od kulture naprej, nahaja na območju Mestne občine Koper. Lažje bi nam bilo, če bi se vsi, ne glede na dogajanja v preteklosti, zavedali, da moramo še naprej sobivati, delati in živeti skupaj. Tukaj smo, kjer smo in tukaj bomo tudi ostali.”

Pred kratkim ste močno razburili javnost z nakupom deleža v Primorskih novicah in oddajo ponudbe za odkup polovičnega deleža Adriafina, ki z večinskim deležem obvladuje Vinakoper.

“Pri nakupu deleža v Primorskih novicah gre za pravilno poslovno odločitev, saj gre za naš lokalni časopis in ne vidim nobenih napak, če so posredno preko javnega podjetja Komunala Koper solastniki družbe vsi naši občani, ki so ne nazadnje tudi največji bralci Primorskih novic. Res pa je, da so nekateri želeli javnosti prikazati, da gre za zasebni interes, kar nikakor ne drži.

Odgovorno lahko trdim, da smo Primorske novice kvečjemu zaščitili. Pri nakupu deleža Adriafina, ki obvladuje Vinakoper gre pa za logično poslovno odločitev družbe v lasti lokalne skupnosti, saj Vinakoper ni kar eno podjetje, ampak s svojo tradicionalno dejavnostjo vinogradništva in vinarstva predstavlja kulturno krajino od Sečovelj do Ankarana in je močan člen istrske identitete.

Zanimivo je dejstvo, da se je zgolj z oddajo nezavezujoče ponudbe dvignilo toliko prahu. Celo predsednik Računskega sodišča RS je podlegel pritiskom in je v našem primeru, kljub zakonitemu ravnanju, skoraj kriminaliziral dejanje zaščite lokalnega interesa, kar v več kot dveh desetletjih v drugih enakih primerih nobenega ni motilo. Lahko bi opisali vsaj 100 in več primerov, ko so lokalne skupnosti vstopale v gospodarstvo z nakupom poslovnih deležev družb.”

Ali je pri tej odločitvi vplivalo tudi to, da ste član Slovenskega reda vitezov vina?

“Že dejstvo, da sem bil sprejet v Slovenski red vitezov vina nakazuje na to, da sem si od nekdaj prizadeval za promocijo slovenskega vinogradništva in vinarstva predvsem s povezovanjem umetnosti in vinske kulture. Poznavanje tega področja mi je vsekakor koristilo pri sprejemu poslovne odločitve. Ključni razlog je v poslovnem izzivu, da pomagamo pri razvoju in ohranjanju tradicionalne dejavnosti, ki je lahko z osveženim pristopom še bolj donosna.”

Ali pri vseh teh obveznostih najdete tudi kaj časa zase?

“Sem eden izmed tistih, ki jih sprošča že samo delo. Podjetniška strast mi od nekdaj narekuje tempo brez urnika in pravega počitka. To je tudi moj hendikep. Česar se lotim tudi dokončam, odneham le izjemoma, če stvari izgubijo smisel, kot je to bilo v primeru mojega izstopa iz državne politike. Psihofizično kondicijo nabiram z rednim tekom ob nedeljah med 16 in 21 kilometrov. V prostem času pa se posvečam tudi umetniški fotografiji. Sicer pa odkar se je naši družini pred petimi leti pridružila psička Lady, smo vsi člani družine ob njej najbolj sproščeni, zato se lahko le strinjam s trditvijo, da človek, ki nikoli ni imel psa, zamuja čudovit del življenja.”

Že ob vstopu v vaše delovne prostore in pogledu na likovna dela, se čuti umetniški navdih, ki se vas drži že iz časa, ko ste imeli umetniško galerijo Gasspar v Piranu. Kaj vas je spodbudilo k vstopu v svet umetnosti?

“Umetnost je sestavni del mojih misli in ravnanj in se vseskozi prepleta tudi z mojimi poslovnimi odločitvami in življenjem nasploh. V moji podjetniški zagnanosti so nekateri prijatelji vodenje umetniških galerij Gasspar v Piranu in Grožnjanu označili kot neracionalno zapravljanje časa in predvsem denarja. Osebno to doživljam drugače. Vsak posameznik ima trenutke zase in nekaj, kar ga sprošča in to ni nujno povezano z racionalnostjo, saj je to smisel življenja. Mnoge posameznike nakopičeno premoženje močno obremenjuje. Osebno pa umetnost doživljam kot bogastvo, ki razbremenjuje. V času vodenja umetniških galerij sem v sodelovanju z Obalnimi galerijami v Piranu več kot 10 let podeljeval Grand Prix za keramiko in odkupoval druga likovna dela na Ex Temporu. S to tradicijo nadaljujem še danes.”

Od tukaj torej zamisel, da se je Komunala Koper odločila za postavitev Galerije pri morju nasproti potniškega terminala?

“Če izhajam iz dejstva, da misli oblikujejo človeka, je meni samoumevno, da se podobno misleči združujemo. Projekt Galerije pri morju predstavlja sinergijo Komunale Koper in Gledališča Koper. Kot javni servis, ki mu je zaupana skrb za urejenost in podobo mesta, imamo z Gledališčem skupni interes in dolžnost za dvig kulture bivanja. Galerija je namenjena razstavi umetniških fotografij. Prva razstava je bila posvečena 15. obletnici Gledališča Koper, druga pa umetniški fotografiji, ki odraža pogled na Koper skozi oko umetnika Jake Varmuža. Ker je to edina fotografska galerija na Obali, verjamem, da bodo številni fotografi dobili priložnost za razstavo.”

Zadnje čase vas večkrat videvamo tudi na regatah ob našem legendarnem jadralcu Dušanu Puhu. Vas tudi jadranje privlači?

“Očitno je morje moj magnet. Privlačnost morja me je pripeljala tudi do pomorskega poklica. Kar nekaj let sem plul na trgovskih ladjah in priznati moram, da me vse od vrnitve na kopno morje vedno bolj vleče nazaj. Tukaj sva si z Dušanom Puhom enotna. Ko sem pred nekaj leti prvič stopil na Velikega Viharnika, me je jadranje z odličnim jadralnim timom Dušana Puha tako navdušilo, da sem z jadranjem nadaljeval. Tudi na tem področju se nam odpirajo novi izzivi. Dušan Puh je legenda slovenskega jadranja in ker se Slovenija na splošno premalo zaveda svoje pomorskosti, vidim potencial promocije Kopra, slovenske obale in Slovenije kot pomorske države tudi s prisotnostjo slovenske maxi jadrnice na regatah vzdolž celotnega Jadrana.